Page 75 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 75
». . . kreposti, znanju naj bi vi služili«
ideala ženske iz srednjeveške dobe, in sicer kot ideal angelske podobe žen-
ske, je Julija zasnovana veliko preprosteje, z zelo človeškimi značilnostmi,
vključno z negativnimi (njen odklonilen in prevzeten odnos do pesnika).
Ob tem pa imata obe ženski figuri, tako Beatrice kot Julija, to skupno la-
stnost, da predstavljata vir navdiha za pesnika; kot zapiše Prešeren (1969,
143): »ti si življenja moj’ga magistrale«. S tem postane postranskega pome-
na, ali sta resnično živeli, saj pretežno predstavljata ideal ljubljene osebe,
postaneta več kot osebe iz mesa in krvi ter se tako spremenita v »jezikovno
artikulacijo ljubezni« (Capuder 2002, 51; glej tudi Bernik 2002, 195; Novak
2002, 43).
Širjenje maternega jezika
Tesno povezano z analizo obeh epov je tudi vprašanje utemeljevanja ma-
ternega jezika. Dante je zaradi vneme pri svojem utemeljevanju »govora
volgare« poznan tudi kot oče italijanskega jezika, njegova Božanska kome-
dija pa predstavlja temeljni kamen za razvoj jezika v prihodnjih stoletjih,
predvsem zato, ker je v svojem delu razvil najrazličnejše jezikovne zmo-
žnosti in uporabljal vse od najnižjih do najvišjih registrov takratnega go-
vora. Njemu gre zasluga, da je povzdignil lokalno obarvan govor na raven
literarnega jezika in s tem pokazal pot vsem svojim naslednikom. Sam je
svoje namene razložil v razpravi De vulgari eloquentia (1304–1308), ki je bila
napisana v latinščini, ker je bila namenjena širšim evropskim intelektual-
nim krogom. V njej jasno razloži svoj namen utemeljitve maternega jezika
in argumentira, zakaj je »volgare« primeren tudi za tista literarna dela, ki
stremijo k visoki literarni in duhovni kakovosti. Pri Danteju je nedvomno
smiselno izpostaviti ravno njegov prvotni namen, da bi do vsega znanja in
vedenja, do katerega je človek že prišel in ki ga je mojstrsko strnil v Božan-
ski komediji, lahko dostopal širši krog ljudi, predvsem takšnih, ki latinščine
niso poznali, so pa bili dovolj izobraženi, da so lahko prebirali Komedijo: ra-
ba maternega jezika je torej pomenila širjenje duhovnega in spiritualnega
vedenja med večjim krogom ljudi.
Podobne domneve so bile izrečene v zvezi s Prešernovim Krstom, ob ka-
terem so literarni kritiki večkrat izpostavljali njegov pomen pri nastanku
in razvoju slovenskega literarnega jezika, in ne le to: slovenska epska pesni-
tev predstavlja prav tako kot italijanski ep temeljni kamen, ustanovni mit
slovenskega naroda, ki se vklaplja v celotni miselni koncept romantične
dobe o pojmovanju naroda. Prešernov namen sicer ni bil ravno enak Dan-
tejevemu, v njem se ne skriva želja po širjenju vednosti med ljudi, Prešernu
gre predvsem za to, da bi povzdignil dostojanstvo slovenskega maternega
73
ideala ženske iz srednjeveške dobe, in sicer kot ideal angelske podobe žen-
ske, je Julija zasnovana veliko preprosteje, z zelo človeškimi značilnostmi,
vključno z negativnimi (njen odklonilen in prevzeten odnos do pesnika).
Ob tem pa imata obe ženski figuri, tako Beatrice kot Julija, to skupno la-
stnost, da predstavljata vir navdiha za pesnika; kot zapiše Prešeren (1969,
143): »ti si življenja moj’ga magistrale«. S tem postane postranskega pome-
na, ali sta resnično živeli, saj pretežno predstavljata ideal ljubljene osebe,
postaneta več kot osebe iz mesa in krvi ter se tako spremenita v »jezikovno
artikulacijo ljubezni« (Capuder 2002, 51; glej tudi Bernik 2002, 195; Novak
2002, 43).
Širjenje maternega jezika
Tesno povezano z analizo obeh epov je tudi vprašanje utemeljevanja ma-
ternega jezika. Dante je zaradi vneme pri svojem utemeljevanju »govora
volgare« poznan tudi kot oče italijanskega jezika, njegova Božanska kome-
dija pa predstavlja temeljni kamen za razvoj jezika v prihodnjih stoletjih,
predvsem zato, ker je v svojem delu razvil najrazličnejše jezikovne zmo-
žnosti in uporabljal vse od najnižjih do najvišjih registrov takratnega go-
vora. Njemu gre zasluga, da je povzdignil lokalno obarvan govor na raven
literarnega jezika in s tem pokazal pot vsem svojim naslednikom. Sam je
svoje namene razložil v razpravi De vulgari eloquentia (1304–1308), ki je bila
napisana v latinščini, ker je bila namenjena širšim evropskim intelektual-
nim krogom. V njej jasno razloži svoj namen utemeljitve maternega jezika
in argumentira, zakaj je »volgare« primeren tudi za tista literarna dela, ki
stremijo k visoki literarni in duhovni kakovosti. Pri Danteju je nedvomno
smiselno izpostaviti ravno njegov prvotni namen, da bi do vsega znanja in
vedenja, do katerega je človek že prišel in ki ga je mojstrsko strnil v Božan-
ski komediji, lahko dostopal širši krog ljudi, predvsem takšnih, ki latinščine
niso poznali, so pa bili dovolj izobraženi, da so lahko prebirali Komedijo: ra-
ba maternega jezika je torej pomenila širjenje duhovnega in spiritualnega
vedenja med večjim krogom ljudi.
Podobne domneve so bile izrečene v zvezi s Prešernovim Krstom, ob ka-
terem so literarni kritiki večkrat izpostavljali njegov pomen pri nastanku
in razvoju slovenskega literarnega jezika, in ne le to: slovenska epska pesni-
tev predstavlja prav tako kot italijanski ep temeljni kamen, ustanovni mit
slovenskega naroda, ki se vklaplja v celotni miselni koncept romantične
dobe o pojmovanju naroda. Prešernov namen sicer ni bil ravno enak Dan-
tejevemu, v njem se ne skriva želja po širjenju vednosti med ljudi, Prešernu
gre predvsem za to, da bi povzdignil dostojanstvo slovenskega maternega
73
