Page 74 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 74
ranka Cergol
priliznjena mladen’čev govorica
je ne napihne, ji srca ne spridi.
spolníla komaj je šestnájsto leto;
srcé mladó ni za noben’ga vneto.
[Prešeren 1969, 187]
Pri Savici, kjer se srečata po zadnjem krutem spopadu, Bogomila sku-
ša prepričati Črtomirja, naj se spreobrne in sprejme krst v krščansko vero.
Bogomila je namreč pri Devici Mariji in Bogu izprosila rešitev njegovega ži-
vljenja v zameno za večno zvestobo ter krščansko vero. Na podoben način
tudi Beatrice v »Raju« prosi za Dantejevo rešitev in njegovo spreobrnjenje,
ki se na koncu uresniči s potovanjem preko »Pekla« in »Vic«. A značilnosti
obeh ženskih figur niso povsem enake: ker je Bogomila goreče zaljubljena v
Črtomirja, želi prepričati svojega ljubljenega k spreobrnitvi v krščansko ve-
ro, zato da bo lahko njuna ljubezen še naprej živela v nebesih; tudi srečanje
med obema pri Savici ohranja v marsičem značilnosti zemeljske ljubezni
med dvema človekoma, kajti oba sta globoko vznemirjena ob spominu na
ljubezensko strast, ki ju je povezovala v preteklosti. Ljubezen med Bogomi-
lo in Črtomirjem torej prevzema značilnosti zemeljske erotične ljubezni, ki
naj bi se po Bogomilini želji in priprošnji spremenila v nadzemeljsko ljube-
zen, večno v nebeškem raju. To pa ne velja za Beatrice, ki Danteja opozori
na zemeljske grehe: od ljubljene žene v Novem življenju se v Komediji spre-
meni v nositeljico modrosti in krščanske teologije ter s tem nakazuje, da se
mora pesnik odreči vsem zemeljskim grehom, vključno z zemeljsko ljube-
znijo. Povzamemo lahko, da obe ženski figuri deloma ohranjata podobne
značilnosti, deloma pa se razlikujeta, predvsem pri pojmovanju ljubezni in
odrešitve od greha, kar dejansko zrcali razliko med srednjeveško in roman-
tično filozofsko miselnostjo. Upali bi si trditi, da je Bogomila bližja figuri
Beatrice v Novem življenju kot pa tisti iz Božanske komedije, in kot taka se
približuje tudi idealu ženske iz trubadurske tradicije, ženske, ki je hvalje-
na in čaščena, a v bistvu nedostopna pesniku, tako kot je to pokazal Boris
A. Novak v svojem prispevku (2002) o trubadurski ljubezni v Prešernovi
poeziji.
Ob Beatrice in Bogomili pa je treba pozornost usmeriti še v drugo žensko
figuro, ki je postavljena v središče Prešernove poetike, to je Julijo, ki se bi-
stveno oddaljuje od Bogomiline podobe, predvsem zato, ker je nosilka po-
tez, ki so še bolj zemeljske kot pri obeh zgoraj omenjenih ženskah – zlasti,
ker se do pesnika obnaša prevzetno, vzvišeno in nedostopno. Medtem ko
je Beatrice že pri Danteju posledica razvoja trubadurskega in alegoričnega
72
priliznjena mladen’čev govorica
je ne napihne, ji srca ne spridi.
spolníla komaj je šestnájsto leto;
srcé mladó ni za noben’ga vneto.
[Prešeren 1969, 187]
Pri Savici, kjer se srečata po zadnjem krutem spopadu, Bogomila sku-
ša prepričati Črtomirja, naj se spreobrne in sprejme krst v krščansko vero.
Bogomila je namreč pri Devici Mariji in Bogu izprosila rešitev njegovega ži-
vljenja v zameno za večno zvestobo ter krščansko vero. Na podoben način
tudi Beatrice v »Raju« prosi za Dantejevo rešitev in njegovo spreobrnjenje,
ki se na koncu uresniči s potovanjem preko »Pekla« in »Vic«. A značilnosti
obeh ženskih figur niso povsem enake: ker je Bogomila goreče zaljubljena v
Črtomirja, želi prepričati svojega ljubljenega k spreobrnitvi v krščansko ve-
ro, zato da bo lahko njuna ljubezen še naprej živela v nebesih; tudi srečanje
med obema pri Savici ohranja v marsičem značilnosti zemeljske ljubezni
med dvema človekoma, kajti oba sta globoko vznemirjena ob spominu na
ljubezensko strast, ki ju je povezovala v preteklosti. Ljubezen med Bogomi-
lo in Črtomirjem torej prevzema značilnosti zemeljske erotične ljubezni, ki
naj bi se po Bogomilini želji in priprošnji spremenila v nadzemeljsko ljube-
zen, večno v nebeškem raju. To pa ne velja za Beatrice, ki Danteja opozori
na zemeljske grehe: od ljubljene žene v Novem življenju se v Komediji spre-
meni v nositeljico modrosti in krščanske teologije ter s tem nakazuje, da se
mora pesnik odreči vsem zemeljskim grehom, vključno z zemeljsko ljube-
znijo. Povzamemo lahko, da obe ženski figuri deloma ohranjata podobne
značilnosti, deloma pa se razlikujeta, predvsem pri pojmovanju ljubezni in
odrešitve od greha, kar dejansko zrcali razliko med srednjeveško in roman-
tično filozofsko miselnostjo. Upali bi si trditi, da je Bogomila bližja figuri
Beatrice v Novem življenju kot pa tisti iz Božanske komedije, in kot taka se
približuje tudi idealu ženske iz trubadurske tradicije, ženske, ki je hvalje-
na in čaščena, a v bistvu nedostopna pesniku, tako kot je to pokazal Boris
A. Novak v svojem prispevku (2002) o trubadurski ljubezni v Prešernovi
poeziji.
Ob Beatrice in Bogomili pa je treba pozornost usmeriti še v drugo žensko
figuro, ki je postavljena v središče Prešernove poetike, to je Julijo, ki se bi-
stveno oddaljuje od Bogomiline podobe, predvsem zato, ker je nosilka po-
tez, ki so še bolj zemeljske kot pri obeh zgoraj omenjenih ženskah – zlasti,
ker se do pesnika obnaša prevzetno, vzvišeno in nedostopno. Medtem ko
je Beatrice že pri Danteju posledica razvoja trubadurskega in alegoričnega
72
