Page 71 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 71
». . . kreposti, znanju naj bi vi služili«
al cor gentil ratto s’apprende«, ki ga je Prešeren ročno zapisal ob rob svoje
pesmi »Velika, Togenburg, bila je mera«. Prešeren Dantejev verz povzame
kot primer stilistične fleksibilnosti jambskega metra v enajstercu; kot pa
je bilo že pokazano, verz ni služil samo kot stilni primer, temveč je zelo
verjetno tudi navdihnil Prešerna zaradi svoje vsebine (Capuder 2002, 50).
Nekoliko manj poznana in citirana je sled, ki jo je odkril Janko Kos
(1987), ko je vzporejal sonet »Popotnik pride v Afrike« puščavo s prvim
spevom iz »Pekla«. V obeh primerih se popotnika znajdeta pred tremi div-
jimi zvermi, ki v strukturi literarnega dela predstavljajo trenutek zastoja.
Nebo odpre se, luna dá svečavo;
tam vidi gnézditi strupene gade
in tam brlog, kjer íma tigra mlade,
vzdig’vati vidi leva jezno glavo.
[Prešeren 1969, 172]
Že stal sem pred vzpetino, kar približa
se leopard, ki, nagel kot strela,
ves progast v dlako, pota mi prekriža [. . .]
a znova se me prejšnji strah poloti,
ko leva uzrem, ki bliža se od zadi.
Od nekod še volkulja se privleče,
močno sestradana in željna plena,
ki mnoge že oklala je boleče.
[Alighieri 2005, 8–10]
Medtem ko imajo pri Danteju tri zveri zelo jasen in poznan alegoričen
pomen iz srednjeveške simbologije ter predstavljajo pohoto, napuh in po-
hlep, romantično pojmovanje pri Prešernu na splošno izraža žalost, razo-
čaranja in življenjske stiske (Košuta 2020, 413). Oba pesnika poiščeta tudi
precej različne rešitve dane situacije: medtem ko Vergil povabi Danteja, naj
mu sledi po drugi poti, skozi »Pekel«, ki je pot krščanskega očiščenja in od-
rešenja od greha, Prešeren, ki sledi romantičnemu pojmovanju življenjskih
težav, svojemu popotniku ne ponudi rešitve in s tem še bolj izpostavi tra-
gičnost življenjske usode. Podobno lahko razmišljamo ob drugem Prešer-
novem sonetu, in sicer »Odprlo bo nebo po sodnem dnevi«, ki spominja na
Dantejev opis podob iz »Pekla«: Prešeren namreč opisuje večne kazni, ki jih
bodo morali prestati grešniki za svoje napake. Tudi v zaključi tercini sone-
69
al cor gentil ratto s’apprende«, ki ga je Prešeren ročno zapisal ob rob svoje
pesmi »Velika, Togenburg, bila je mera«. Prešeren Dantejev verz povzame
kot primer stilistične fleksibilnosti jambskega metra v enajstercu; kot pa
je bilo že pokazano, verz ni služil samo kot stilni primer, temveč je zelo
verjetno tudi navdihnil Prešerna zaradi svoje vsebine (Capuder 2002, 50).
Nekoliko manj poznana in citirana je sled, ki jo je odkril Janko Kos
(1987), ko je vzporejal sonet »Popotnik pride v Afrike« puščavo s prvim
spevom iz »Pekla«. V obeh primerih se popotnika znajdeta pred tremi div-
jimi zvermi, ki v strukturi literarnega dela predstavljajo trenutek zastoja.
Nebo odpre se, luna dá svečavo;
tam vidi gnézditi strupene gade
in tam brlog, kjer íma tigra mlade,
vzdig’vati vidi leva jezno glavo.
[Prešeren 1969, 172]
Že stal sem pred vzpetino, kar približa
se leopard, ki, nagel kot strela,
ves progast v dlako, pota mi prekriža [. . .]
a znova se me prejšnji strah poloti,
ko leva uzrem, ki bliža se od zadi.
Od nekod še volkulja se privleče,
močno sestradana in željna plena,
ki mnoge že oklala je boleče.
[Alighieri 2005, 8–10]
Medtem ko imajo pri Danteju tri zveri zelo jasen in poznan alegoričen
pomen iz srednjeveške simbologije ter predstavljajo pohoto, napuh in po-
hlep, romantično pojmovanje pri Prešernu na splošno izraža žalost, razo-
čaranja in življenjske stiske (Košuta 2020, 413). Oba pesnika poiščeta tudi
precej različne rešitve dane situacije: medtem ko Vergil povabi Danteja, naj
mu sledi po drugi poti, skozi »Pekel«, ki je pot krščanskega očiščenja in od-
rešenja od greha, Prešeren, ki sledi romantičnemu pojmovanju življenjskih
težav, svojemu popotniku ne ponudi rešitve in s tem še bolj izpostavi tra-
gičnost življenjske usode. Podobno lahko razmišljamo ob drugem Prešer-
novem sonetu, in sicer »Odprlo bo nebo po sodnem dnevi«, ki spominja na
Dantejev opis podob iz »Pekla«: Prešeren namreč opisuje večne kazni, ki jih
bodo morali prestati grešniki za svoje napake. Tudi v zaključi tercini sone-
69
