Page 73 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 73
». . . kreposti, znanju naj bi vi služili«
zal, da je ravno v obeh pesnitvah tista najtipičnejša stična točka med obema
pesnikoma (Kos 1987; Kernev Štrajn 2009).
Literarna konvergenca med Božansko komedijo in Krstom pri Savici
Pri analizi literarnih konvergenc med Božansko komedijo in Krstom pri Sa-
vici se je najprej treba zaustaviti pri strukturi obeh besedil; oba opusa sta
namreč razdeljena na tri dele. Božanska komedija je razdeljena v tri kantike
– »Pekel«, »Vice« in »Raj«, pri čemer vsako kantiko sestavlja 33 spevov, ki
jim gre dodati uvodni spev, da dobimo skupnih 100 spevov; osnovna kiti-
ca je tercina, verz pa jambski enajsterec. Prav tako je Krst pri Savici razde-
ljen na tri dele: na uvodni sonet, posvečen Matiji Čopu, »Uvod« in »Krst«,
pri čemer skupaj dobimo 517 verzov; osnovna kitica »Uvoda« je prav tako
tercina, ob njej pa je prisotna tudi stanca. Nedvomno je med pesnitvama
precej razlik, zelo podoben pa je eden od osrednjih motivov obeh del, in si-
cer upesnjevanje dualizma med krščanstvom in poganstvom. Pri Danteju
je namen pesnitve jasno izražen že v prvi tercini, ko se pesnik znajde sre-
di temačnega gozda, ki jasno ponazarja alegorijo za »izgubljeno pot«: po
njegovem mnenju je družba njegovih sodobnikov pozabila na krščanske
vrednote in si zato kot cilj postavlja željo, da bi spet stopila na pravo pot
(»dritta via«). Dante sam se sicer ne predstavlja kot glasnik, ki bi krščan-
sko vero postavljal v nasprotje s pogansko, od katere črpa tudi nekatere
pozitivne plati (npr. figuro Vergila kot vodnika po »Peklu«), temveč kot ti-
sti, ki opozarja na krščanske vrednote, ki so se v času izgubile. Ob tem je
seveda treba poudariti logično razliko med obdobjema, v katerem sta de-
li nastali: medtem ko Dante svoje alegorično potovanje pripoveduje v luči
srednjeveške mentalitete in spesni teološko ter filozofsko summo svojega
časa, jemlje Prešeren kot iztočnico samo en dogodek v zgodbi pokristjanje-
vanja Slovanov (Kernev Štrajn 2009, 136–137).
Poleg strukture predstavlja najjasnejše stičišče ženska figura: Beatrice na
eni strani in Bogomila na drugi. Janko Kos je izpostavil, da je bila pri Pre-
šernu večina ženskih figur ali naivnih ali pa prevzetnih, vsekakor pa ne-
dostopnih (kot npr. Lejla ali Rozamunda); Bogomila pa je prva in je ostala
tudi edina, ki iz ljubezni do Črtomirja, prerase »zemeljsko« podobo ženske
in se povzdigne v skoraj angelsko oziroma duhovno (Kos 1987, 65–67).
Hči Bogomila, lepa ko devica,
sloveča Hero je bilà v Abidi,
nedolžnost vnema ji oči in lica,
lepote svoje sáma le ne vidi,
71
zal, da je ravno v obeh pesnitvah tista najtipičnejša stična točka med obema
pesnikoma (Kos 1987; Kernev Štrajn 2009).
Literarna konvergenca med Božansko komedijo in Krstom pri Savici
Pri analizi literarnih konvergenc med Božansko komedijo in Krstom pri Sa-
vici se je najprej treba zaustaviti pri strukturi obeh besedil; oba opusa sta
namreč razdeljena na tri dele. Božanska komedija je razdeljena v tri kantike
– »Pekel«, »Vice« in »Raj«, pri čemer vsako kantiko sestavlja 33 spevov, ki
jim gre dodati uvodni spev, da dobimo skupnih 100 spevov; osnovna kiti-
ca je tercina, verz pa jambski enajsterec. Prav tako je Krst pri Savici razde-
ljen na tri dele: na uvodni sonet, posvečen Matiji Čopu, »Uvod« in »Krst«,
pri čemer skupaj dobimo 517 verzov; osnovna kitica »Uvoda« je prav tako
tercina, ob njej pa je prisotna tudi stanca. Nedvomno je med pesnitvama
precej razlik, zelo podoben pa je eden od osrednjih motivov obeh del, in si-
cer upesnjevanje dualizma med krščanstvom in poganstvom. Pri Danteju
je namen pesnitve jasno izražen že v prvi tercini, ko se pesnik znajde sre-
di temačnega gozda, ki jasno ponazarja alegorijo za »izgubljeno pot«: po
njegovem mnenju je družba njegovih sodobnikov pozabila na krščanske
vrednote in si zato kot cilj postavlja željo, da bi spet stopila na pravo pot
(»dritta via«). Dante sam se sicer ne predstavlja kot glasnik, ki bi krščan-
sko vero postavljal v nasprotje s pogansko, od katere črpa tudi nekatere
pozitivne plati (npr. figuro Vergila kot vodnika po »Peklu«), temveč kot ti-
sti, ki opozarja na krščanske vrednote, ki so se v času izgubile. Ob tem je
seveda treba poudariti logično razliko med obdobjema, v katerem sta de-
li nastali: medtem ko Dante svoje alegorično potovanje pripoveduje v luči
srednjeveške mentalitete in spesni teološko ter filozofsko summo svojega
časa, jemlje Prešeren kot iztočnico samo en dogodek v zgodbi pokristjanje-
vanja Slovanov (Kernev Štrajn 2009, 136–137).
Poleg strukture predstavlja najjasnejše stičišče ženska figura: Beatrice na
eni strani in Bogomila na drugi. Janko Kos je izpostavil, da je bila pri Pre-
šernu večina ženskih figur ali naivnih ali pa prevzetnih, vsekakor pa ne-
dostopnih (kot npr. Lejla ali Rozamunda); Bogomila pa je prva in je ostala
tudi edina, ki iz ljubezni do Črtomirja, prerase »zemeljsko« podobo ženske
in se povzdigne v skoraj angelsko oziroma duhovno (Kos 1987, 65–67).
Hči Bogomila, lepa ko devica,
sloveča Hero je bilà v Abidi,
nedolžnost vnema ji oči in lica,
lepote svoje sáma le ne vidi,
71
