Page 72 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 72
ranka Cergol
ta je odrešenje od grehov podobno tistemu iz Božanske komedije (Prešeren
1969, 167):
mi pred očmi je v najtemnejšem koti
pogled ta, brez miru naprej me žene
v obupa brezna po brezkončni poti.
V najtemnejših trenutkih se Danteju prikaže ženska figura, ki pesnika
potolaži v njegovih stiskah, prav tako kot je bila Beatrice tista, ki je pr-
va videla Danteja v težavah in mu je poslala najprej Vergila, da bi ga vodil
čez »Pekel« in »Vice«, nato pa je ona sama prevzela odgovornost vodenja
mimo nebesnih krogov v »Raju«. Tako ženska figura pri Prešernu kot Be-
atrice pri Danteju se predstavita kot tisti odrešilni osebi, ki bosta vodili
na pot odrešenja. Med njima pa je temeljna razlika, ki jo pogojujeta različ-
ni zgodovinski danosti: medtem ko bo Dante našel odrešenje v krščanski
transcendenci, romantični koncept trpljenja ne ponuja možnosti rešitve,
tako da ostaja Prešeren vklenjen v najtemačnejših globinah bolečine.
Mnogi raziskovalci ugotovitvam Janka Kosa pritrjujejo in tako tudi sa-
mi zatrjujejo, da je imel Dante ključno vlogo v Prešernovi poetiki, tisti, ki
dvomijo v možnosti izrazitega Dantejevega vpliva, pa kot dokaz citirajo pi-
sno korespondenco med Prešernom in Čopom, v kateri ni jasnih namigov
na izmenjavo mnenj o strukturi stopice ali o filozofskih vsebinah italijan-
skega pesnika. Kot odgovor na te opazke je Tone Perčič (1996) v svoji mo-
nografiji Dante pri Slovencih poudaril, da je sam obstoj Prešernove poezije
odvisen od zunanjih in notranjih navodil, s katerimi je dosegel najvišjo mo-
žno harmonijo, kar ga ponovno povezuje z Dantejem, saj je prepričan, da
je lahko Prešeren samo z globokim poznanjem Božanske komedije sestavil
tako solidno strukturo Krsta pri Savici. Predvsem pa je dejstvo, da je France
Prešeren dobro poznal Dantejevo pesniško delo, razvidno iz izbire verza,
enajsterca (endekasilabo), ki ga je, kot opozarja Boris A. Novak (1995), iz
izvorne »italijanske« oblike preoblikoval v jambski enajsterec, saj je ta bolj
ustrezal naravi slovenskega jezika.
Podobno razmišljanje lahko razširimo na izbiro tercine, ki jo Prešeren
uporabi za »Uvod« h Krstu; tercina pri Prešernu predstavlja najverjetne-
je eno najpomembnejših Dantejevih zapuščin. Še pred Perčičem in Nova-
kom je podobno stališče prevzel Jože Puntar, ki Božansko komedijo pojmuje
(1921, 269–270) kot »slavospev večne harmonije, ki je upodobljena v stvar-
stvu, poklon dveh umetnikov silni lepoti in vseobsegajoči ljubezni«. Puntar
je Prešernovo pesnitev poimenoval kot »Divino Tragedio« in s tem naka-
70
ta je odrešenje od grehov podobno tistemu iz Božanske komedije (Prešeren
1969, 167):
mi pred očmi je v najtemnejšem koti
pogled ta, brez miru naprej me žene
v obupa brezna po brezkončni poti.
V najtemnejših trenutkih se Danteju prikaže ženska figura, ki pesnika
potolaži v njegovih stiskah, prav tako kot je bila Beatrice tista, ki je pr-
va videla Danteja v težavah in mu je poslala najprej Vergila, da bi ga vodil
čez »Pekel« in »Vice«, nato pa je ona sama prevzela odgovornost vodenja
mimo nebesnih krogov v »Raju«. Tako ženska figura pri Prešernu kot Be-
atrice pri Danteju se predstavita kot tisti odrešilni osebi, ki bosta vodili
na pot odrešenja. Med njima pa je temeljna razlika, ki jo pogojujeta različ-
ni zgodovinski danosti: medtem ko bo Dante našel odrešenje v krščanski
transcendenci, romantični koncept trpljenja ne ponuja možnosti rešitve,
tako da ostaja Prešeren vklenjen v najtemačnejših globinah bolečine.
Mnogi raziskovalci ugotovitvam Janka Kosa pritrjujejo in tako tudi sa-
mi zatrjujejo, da je imel Dante ključno vlogo v Prešernovi poetiki, tisti, ki
dvomijo v možnosti izrazitega Dantejevega vpliva, pa kot dokaz citirajo pi-
sno korespondenco med Prešernom in Čopom, v kateri ni jasnih namigov
na izmenjavo mnenj o strukturi stopice ali o filozofskih vsebinah italijan-
skega pesnika. Kot odgovor na te opazke je Tone Perčič (1996) v svoji mo-
nografiji Dante pri Slovencih poudaril, da je sam obstoj Prešernove poezije
odvisen od zunanjih in notranjih navodil, s katerimi je dosegel najvišjo mo-
žno harmonijo, kar ga ponovno povezuje z Dantejem, saj je prepričan, da
je lahko Prešeren samo z globokim poznanjem Božanske komedije sestavil
tako solidno strukturo Krsta pri Savici. Predvsem pa je dejstvo, da je France
Prešeren dobro poznal Dantejevo pesniško delo, razvidno iz izbire verza,
enajsterca (endekasilabo), ki ga je, kot opozarja Boris A. Novak (1995), iz
izvorne »italijanske« oblike preoblikoval v jambski enajsterec, saj je ta bolj
ustrezal naravi slovenskega jezika.
Podobno razmišljanje lahko razširimo na izbiro tercine, ki jo Prešeren
uporabi za »Uvod« h Krstu; tercina pri Prešernu predstavlja najverjetne-
je eno najpomembnejših Dantejevih zapuščin. Še pred Perčičem in Nova-
kom je podobno stališče prevzel Jože Puntar, ki Božansko komedijo pojmuje
(1921, 269–270) kot »slavospev večne harmonije, ki je upodobljena v stvar-
stvu, poklon dveh umetnikov silni lepoti in vseobsegajoči ljubezni«. Puntar
je Prešernovo pesnitev poimenoval kot »Divino Tragedio« in s tem naka-
70
