Page 12 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
kmet, pol proletarec
je kmetijstvo postavila v nov položaj, ne samo v Sloveniji ali Jugoslaviji,
temveč tudi v drugih vzhodnoevropskih socialističnih državah (Wadekin
1977). Kmetijska politika je slonela na ekonomski, socialni in politič-
ni diskriminaciji zasebnega kmečkega gospodarjenja. Zaradi slabih eko-
nomskih rezultatov kmetijstva se je slovenska (jugoslovanska) kmetijska
politika v štirih desetletjih komunistične ureditve večkrat spreminjala.
Vendar so bile spremembe le sprememba taktike, ne pa tudi strategije.
Etape kmetijske politike
Kmetijska politika je v slabem desetletju po drugi svetovni vojni temelji-
la na marksistični interpretaciji da kmetje dolgoročno ne morejo obstati
kot drobni producenti zaradi procesov koncentracije zemljiškega lastni-
štva in monopolizacije proizvodnje v obliki velikih kapitalističnih kmetij-
skih obratov z uporabo mehanizacije. In ravno neizogibnost proletariza-
cije kmetov v kapitalistični ureditvi je upravičevala načela komunistične
kmetijske politike v Sloveniji (Jugoslaviji) (Partlič 1989). Jugoslovanski
ideologi kmetijske politike so, po marksistični tradiciji in sovjetskem vzo-
ru, izhajali iz teze, da zasebno kmetijstvo (ne glede na velikost) nenehno
odpira možnosti krepitve kapitalističnih odnosov na podeželju, kar naj bi
bilo nasprotno s težnjami komunistične stranke. Tako je bil več desetletij
osnovni cilj kmetijske politike ali odprava kmetstva kot posebnega druž-
benega sloja v prvotnem obdobju ali njegova politična, socialna in eko-
nomska zamejitev v ozke proizvodne okvire.
Prvo obdobje je postavljeno v čas od agrarne reforme leta 1945 pa
do opustitve kolektivizacije nekje do leta 1953. Politika tega časa je bila
usmerjena proti kmetom kot posameznikom in kmetstvu kot družbeni
skupini. Kmetje so bili v konceptu centralnoplanskega sistema podvrže-
ni strogemu nadzoru, pridelava in prireja z obveznim odkupom je bila
natančno regulirana. Formalno je bil trg odpravljen, obstajal je lahko le v
neformalni obliki. Kmetom so odvzeli gospodarsko subjektiviteto, v ob-
stoječi ureditvi ni bilo možnosti za delovanje ekonomskih spodbud (Čepič
1999a, 176). Nadomestile naj bi jih ideološke spodbude. Družbene in eko-
nomske razmere niso bile naklonjene širšim praksam integrirane kmeč-
ke ekonomije.
Spoznanje o nujnosti sprememb je po zamrznitvi in odpravi kolekti-
vizacije hitro prodrlo. Leta 1953 so kolektivizacijo tudi uradno opustili. S
spremembami zakonodaje so kmetom dovolili, da nekaznovano zapusti-
jo kmečke obdelovalne zadruge. S tem so sprožili plaz, saj so kmetje mno-
12
je kmetijstvo postavila v nov položaj, ne samo v Sloveniji ali Jugoslaviji,
temveč tudi v drugih vzhodnoevropskih socialističnih državah (Wadekin
1977). Kmetijska politika je slonela na ekonomski, socialni in politič-
ni diskriminaciji zasebnega kmečkega gospodarjenja. Zaradi slabih eko-
nomskih rezultatov kmetijstva se je slovenska (jugoslovanska) kmetijska
politika v štirih desetletjih komunistične ureditve večkrat spreminjala.
Vendar so bile spremembe le sprememba taktike, ne pa tudi strategije.
Etape kmetijske politike
Kmetijska politika je v slabem desetletju po drugi svetovni vojni temelji-
la na marksistični interpretaciji da kmetje dolgoročno ne morejo obstati
kot drobni producenti zaradi procesov koncentracije zemljiškega lastni-
štva in monopolizacije proizvodnje v obliki velikih kapitalističnih kmetij-
skih obratov z uporabo mehanizacije. In ravno neizogibnost proletariza-
cije kmetov v kapitalistični ureditvi je upravičevala načela komunistične
kmetijske politike v Sloveniji (Jugoslaviji) (Partlič 1989). Jugoslovanski
ideologi kmetijske politike so, po marksistični tradiciji in sovjetskem vzo-
ru, izhajali iz teze, da zasebno kmetijstvo (ne glede na velikost) nenehno
odpira možnosti krepitve kapitalističnih odnosov na podeželju, kar naj bi
bilo nasprotno s težnjami komunistične stranke. Tako je bil več desetletij
osnovni cilj kmetijske politike ali odprava kmetstva kot posebnega druž-
benega sloja v prvotnem obdobju ali njegova politična, socialna in eko-
nomska zamejitev v ozke proizvodne okvire.
Prvo obdobje je postavljeno v čas od agrarne reforme leta 1945 pa
do opustitve kolektivizacije nekje do leta 1953. Politika tega časa je bila
usmerjena proti kmetom kot posameznikom in kmetstvu kot družbeni
skupini. Kmetje so bili v konceptu centralnoplanskega sistema podvrže-
ni strogemu nadzoru, pridelava in prireja z obveznim odkupom je bila
natančno regulirana. Formalno je bil trg odpravljen, obstajal je lahko le v
neformalni obliki. Kmetom so odvzeli gospodarsko subjektiviteto, v ob-
stoječi ureditvi ni bilo možnosti za delovanje ekonomskih spodbud (Čepič
1999a, 176). Nadomestile naj bi jih ideološke spodbude. Družbene in eko-
nomske razmere niso bile naklonjene širšim praksam integrirane kmeč-
ke ekonomije.
Spoznanje o nujnosti sprememb je po zamrznitvi in odpravi kolekti-
vizacije hitro prodrlo. Leta 1953 so kolektivizacijo tudi uradno opustili. S
spremembami zakonodaje so kmetom dovolili, da nekaznovano zapusti-
jo kmečke obdelovalne zadruge. S tem so sprožili plaz, saj so kmetje mno-
12
