Page 14 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 14
kmet, pol proletarec
maksimumu. V Sloveniji je bilo v to obliko vključenih kar 44 % vseh kme-
tov, kar je znatno presegalo jugoslovansko raven (25 %). Tudi ekonomski
potencial tega sodelovanja ni bil majhen. Zasebni kmetje so, denimo, pri-
spevali kar tretjino vse proizvodnje pšenice in četrtino pridelanega krom-
pirja v Sloveniji (Čepič 1999a, 187–188).
Opuščanje ideološke rigidnosti v razmerju do zasebnega kmetij-
stva je šlo, skupaj z liberalizacijo jugoslovanskega socialističnega eko-
nomskega sistema, naprej. Vendar je bil sistem narejen tako, da je kme-
te z ekonomskimi in s socialnimi ukrepi zadržal v okviru socialističnega
zadružnega sektorja. Opuščanje ideološke rigidnosti je omogočal splo-
šen politični, ekonomski in socialni razvoj. Od srede šestdesetih let so
intenzivno vlagali v državna kmetijska podjetja, ki so dvignila proizvo-
dnjo in produktivnost, v veliki meri so se tudi tehnološko opremila in
posodobila. Pomen zasebnega kmetijstva je na splošno ekonomsko upa-
dal. Spremljajoč proces je bila deagrarizacija, problem agrarne prenaselje-
nosti je postopno izgubljal na aktualnosti. Velike migracije podeželske-
ga prebivalstva, bivanjsko v mesta in poklicno v industrijo ter storitvene
dejavnosti doma in v tujino, so zmanjševale socialni pomen kmečkega
prebivalstva.
V političnem besednjaku se je razredni pristop umikal, s tem pa tudi
strah pred premožnim kmetom. Postopno so bili kmetje statusno ize-
načeni z drugimi subjekti, denimo obrtniki. Leta 1967 so bile odpravlje-
ne zadnje restrikcije glede nakupa težke mehanizacije in druge potrebne
opreme za kmetijsko proizvodnjo. Kmetje so lahko kupili najsodobnejšo
opremo brez omejitev. To je odprlo pot modernizaciji zasebnega kmetij-
stva, kar je mnogim kmetom omogočilo, da so prilagodili prej tesno sode-
lovanje v »socialistični kooperaciji« z zadružnim sektorjem. Dovoljeno jim
je bilo samostojno vstopanje na trg z neposredno prodajo pridelkov konč-
nim kupcem. Ta sprememba je odprla vprašanje zemljiškega maksimu-
ma, saj je zamejenost v 10 ha dovoljenih kmetijskih površin postala ovira
za razvoj zasebnega kmetijstva. Zato so že z ustavo iz leta 1974 predvideli
možnost zakupa zemljišč, kar naj bi podrobno regulirale republike same.
Vsekakor je možnost zakupa zemlje, ki teoretično v obsegu ni bil omejen,
odprla pot ambicioznejšemu podjetništvu tudi v zasebnem kmetijstvu,
seveda le v mejah obstoječe komunistične ureditve. Glavna restrikcija kot
na vseh drugih področjih pa je bila možnost najemanja delovne sile, ki je
bila omejena le na nekaj oseb. Kmetijstvu kot celoti je koristila tudi korek-
cija razmerij relativnih cen v prid kmetijstva (Loncarevic 1987).
14
maksimumu. V Sloveniji je bilo v to obliko vključenih kar 44 % vseh kme-
tov, kar je znatno presegalo jugoslovansko raven (25 %). Tudi ekonomski
potencial tega sodelovanja ni bil majhen. Zasebni kmetje so, denimo, pri-
spevali kar tretjino vse proizvodnje pšenice in četrtino pridelanega krom-
pirja v Sloveniji (Čepič 1999a, 187–188).
Opuščanje ideološke rigidnosti v razmerju do zasebnega kmetij-
stva je šlo, skupaj z liberalizacijo jugoslovanskega socialističnega eko-
nomskega sistema, naprej. Vendar je bil sistem narejen tako, da je kme-
te z ekonomskimi in s socialnimi ukrepi zadržal v okviru socialističnega
zadružnega sektorja. Opuščanje ideološke rigidnosti je omogočal splo-
šen politični, ekonomski in socialni razvoj. Od srede šestdesetih let so
intenzivno vlagali v državna kmetijska podjetja, ki so dvignila proizvo-
dnjo in produktivnost, v veliki meri so se tudi tehnološko opremila in
posodobila. Pomen zasebnega kmetijstva je na splošno ekonomsko upa-
dal. Spremljajoč proces je bila deagrarizacija, problem agrarne prenaselje-
nosti je postopno izgubljal na aktualnosti. Velike migracije podeželske-
ga prebivalstva, bivanjsko v mesta in poklicno v industrijo ter storitvene
dejavnosti doma in v tujino, so zmanjševale socialni pomen kmečkega
prebivalstva.
V političnem besednjaku se je razredni pristop umikal, s tem pa tudi
strah pred premožnim kmetom. Postopno so bili kmetje statusno ize-
načeni z drugimi subjekti, denimo obrtniki. Leta 1967 so bile odpravlje-
ne zadnje restrikcije glede nakupa težke mehanizacije in druge potrebne
opreme za kmetijsko proizvodnjo. Kmetje so lahko kupili najsodobnejšo
opremo brez omejitev. To je odprlo pot modernizaciji zasebnega kmetij-
stva, kar je mnogim kmetom omogočilo, da so prilagodili prej tesno sode-
lovanje v »socialistični kooperaciji« z zadružnim sektorjem. Dovoljeno jim
je bilo samostojno vstopanje na trg z neposredno prodajo pridelkov konč-
nim kupcem. Ta sprememba je odprla vprašanje zemljiškega maksimu-
ma, saj je zamejenost v 10 ha dovoljenih kmetijskih površin postala ovira
za razvoj zasebnega kmetijstva. Zato so že z ustavo iz leta 1974 predvideli
možnost zakupa zemljišč, kar naj bi podrobno regulirale republike same.
Vsekakor je možnost zakupa zemlje, ki teoretično v obsegu ni bil omejen,
odprla pot ambicioznejšemu podjetništvu tudi v zasebnem kmetijstvu,
seveda le v mejah obstoječe komunistične ureditve. Glavna restrikcija kot
na vseh drugih področjih pa je bila možnost najemanja delovne sile, ki je
bila omejena le na nekaj oseb. Kmetijstvu kot celoti je koristila tudi korek-
cija razmerij relativnih cen v prid kmetijstva (Loncarevic 1987).
14
