Page 17 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Uvod: Socialistično kmetijstvo med ideologijo in pragmatizmom
meli in sprejeli ponujeno priložnost. Predpostavljal je, da se bodo kme-
tje prostovoljno včlanjevali v zadruge, da bi s pomočjo zadružnega siste-
ma intenzivirali proizvodnjo in zvišali raven tehnološkega znanja, tudi
življenjsko raven. Bil je prepričan, da bi zadružništvo poleg moderniza-
cije kmetijskega sektorja komunističnim oblastem omogočilo usmerjati
in nadzirati kmečko akumulacijo (Merl 2022). A v razpravah se je obrnilo
drugače. Zagovorniki radikalne kolektivizacije kmetijstva so prevladali.
Prostovoljnost je zamenjala prisila, ekonomske spodbude ideologija, raz-
redni boj na vasi pa je kmetom jemal ekonomsko in socialno subjektivite-
to. Kolektivizacijo kmetijstva so potem uveljavile vse socialistične drža-
ve. Pri tem je zanimiv jugoslovanski primer, kjer so prehodili obratno pot
– od kolektivizacije so se vrnili k Čajanovu. Lahko rečemo, da so z opusti-
tvijo kolektivizacije na svoj način implementirali ideje Čajanova o moder-
nizaciji kmetijstva preko zadružništva na podlagi prostovoljnosti in eko-
nomskega interesa kmetov.
S tem je bila v Jugoslaviji in Sloveniji odprta pot za oživitev dolgo-
ročnih značilnosti kmečkega gospodarjenja. Iz delovanja kmečkih gospo-
darstev v socialistični ureditvi od srede petdesetih let naprej je prepozna-
ti vse elemente integrirane kmečke ekonomije. Ekonomske spodbude in
delno delovanje trga so počasi omogočali sproščanje kmečke delavnos-
ti ter podjetnosti – v omejenih okvirih, a vendarle. Raziskava Ane Barbič
je pokazala, da so kmetje sprostitev hitro obrnili sebi v prid, ko so le ime-
li priložnost. Začeli so delovati za svoj račun, hitro razširili spekter de-
javnosti in tako razpršili dohodke. Dolgoročna strategija kmečkega gos-
podarjenja, ki jo je grobo prekinila kolektivizacija, je znova oživela. Ana
Barbič nadalje trdi, da so bile pri kmetih vse dejavnosti neposredno ali
posredno namenjene pridobivanju dohodka, seveda v ritmu kmečkega
dela; zimski čas je bil primeren za dodatne dejavnosti. Ana Barbič uve-
de tudi razlikovanje med formalno in neformalno kmetijsko dejavnostjo.
Gre bolj za analitično kategorijo, saj izpostavlja, da je ločnico med kme-
tijstvom kot formalno in kot neformalno dejavnostjo v vsakdanjem živ-
ljenju težko potegniti. Za tiste člane kmečke družine, ki jim je glavni vir
dohodka kmetijstvo, je to formalna zaposlitev. Neformalna pa je za tiste,
ki večino dohodkov pridobijo izven kmetijskih dejavnosti (Barbič 1990,
128–129). Ločevanje je pomembno, saj tudi historična izkušnja priča, da
je znotraj kmečkih družin nastopala delitev dela, ne samo po spolu, am-
pak tudi po dejavnostih na kmetijah (Lazarević 2018a).
17
meli in sprejeli ponujeno priložnost. Predpostavljal je, da se bodo kme-
tje prostovoljno včlanjevali v zadruge, da bi s pomočjo zadružnega siste-
ma intenzivirali proizvodnjo in zvišali raven tehnološkega znanja, tudi
življenjsko raven. Bil je prepričan, da bi zadružništvo poleg moderniza-
cije kmetijskega sektorja komunističnim oblastem omogočilo usmerjati
in nadzirati kmečko akumulacijo (Merl 2022). A v razpravah se je obrnilo
drugače. Zagovorniki radikalne kolektivizacije kmetijstva so prevladali.
Prostovoljnost je zamenjala prisila, ekonomske spodbude ideologija, raz-
redni boj na vasi pa je kmetom jemal ekonomsko in socialno subjektivite-
to. Kolektivizacijo kmetijstva so potem uveljavile vse socialistične drža-
ve. Pri tem je zanimiv jugoslovanski primer, kjer so prehodili obratno pot
– od kolektivizacije so se vrnili k Čajanovu. Lahko rečemo, da so z opusti-
tvijo kolektivizacije na svoj način implementirali ideje Čajanova o moder-
nizaciji kmetijstva preko zadružništva na podlagi prostovoljnosti in eko-
nomskega interesa kmetov.
S tem je bila v Jugoslaviji in Sloveniji odprta pot za oživitev dolgo-
ročnih značilnosti kmečkega gospodarjenja. Iz delovanja kmečkih gospo-
darstev v socialistični ureditvi od srede petdesetih let naprej je prepozna-
ti vse elemente integrirane kmečke ekonomije. Ekonomske spodbude in
delno delovanje trga so počasi omogočali sproščanje kmečke delavnos-
ti ter podjetnosti – v omejenih okvirih, a vendarle. Raziskava Ane Barbič
je pokazala, da so kmetje sprostitev hitro obrnili sebi v prid, ko so le ime-
li priložnost. Začeli so delovati za svoj račun, hitro razširili spekter de-
javnosti in tako razpršili dohodke. Dolgoročna strategija kmečkega gos-
podarjenja, ki jo je grobo prekinila kolektivizacija, je znova oživela. Ana
Barbič nadalje trdi, da so bile pri kmetih vse dejavnosti neposredno ali
posredno namenjene pridobivanju dohodka, seveda v ritmu kmečkega
dela; zimski čas je bil primeren za dodatne dejavnosti. Ana Barbič uve-
de tudi razlikovanje med formalno in neformalno kmetijsko dejavnostjo.
Gre bolj za analitično kategorijo, saj izpostavlja, da je ločnico med kme-
tijstvom kot formalno in kot neformalno dejavnostjo v vsakdanjem živ-
ljenju težko potegniti. Za tiste člane kmečke družine, ki jim je glavni vir
dohodka kmetijstvo, je to formalna zaposlitev. Neformalna pa je za tiste,
ki večino dohodkov pridobijo izven kmetijskih dejavnosti (Barbič 1990,
128–129). Ločevanje je pomembno, saj tudi historična izkušnja priča, da
je znotraj kmečkih družin nastopala delitev dela, ne samo po spolu, am-
pak tudi po dejavnostih na kmetijah (Lazarević 2018a).
17
