Page 16 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 16
kmet, pol proletarec
tijstva. Po letu 1975 je pri obnovi sodelovala tudi Mednarodna banka za
obnovo in razvoj.
V okviru zadrug so kmetijski pospeševalci svetovali kmetom, kako se
preusmeriti v večjo tržno pridelavo. Pojavili so se prvi traktorji s priključ-
ki, prvi silosi, sodobni hlevi za živino, prvi molzni stroji, urejene zbiralni-
ce za mleko, izkazala se je selekcijska služba v živinoreji. Začelo se je mno-
žično tehnološko posodabljanje kmetij. Kmetje so se pretežno usmerjali v
govedorejo, prirejo mesa in mleka. Zaradi novih naložb se je začela hitro
povečevati tudi pridelava hrane na kmetijah, večali so se dohodki kmetij
in začela se je izboljševati življenjska raven kmetov. V osemdesetih letih
so se razširila skupinska zavarovanja. Velik premik je bil narejen pri sku-
pinskem zavarovanju živine, zavarovanju nasadov in posevkov, saj je bilo
zavarovanih 20 % vseh nasadov in posevkov. Zadruge so bile glavni orga-
nizatorji skupinskih zavarovanj (Avsec idr. 1997, 4–9).
Od kmeta – delavca do mešanih kmetij
V času petindvajsetih let je kmetijska politika prehodila dolgo pot od ide-
ološke ortodoksije do zavidljivega pragmatizma – seveda za socialistično
ureditev. Lahko rečemo, da so v slovenski (jugoslovanski) kmetijski poli-
tiki vidne vse temeljne dileme, ki so jih imele evropske socialistične de-
žele. Za pojasnitev razmer se je treba vrniti na začetek, na izvor dilem.
Opozoriti je treba na razprave o mestu in vlogi kmetijstva v Sovjetski zve-
zi na začetku dvajsetih let 20. stoletja. O dilemah sovjetskih načrtovalcev
kmetijske politike sintetično piše Stephan Merl. Opozarja na dilemo, ki je
bila predmet številnih razprav o poti kmetijstva v socialistično ureditev
in mestu kmetov v tem procesu. Kmetijstvo je bilo zaradi svojih socialnih
in ekonomskih značilnosti trd oreh za marksistično ideologijo. Del stro-
kovnjakov, med njimi tudi Aleksander Čajanov, se je zavzemal za kombi-
nacijo kmečkega individualizma in zadružništva. Zlasti zadružništvo bi
bila ustrezna pot, ki bi onemogočala kapitalistična razmerja, hkrati pa
ohranjala ekonomsko motivacijo za intenzivno kmečko delo.
Merl tako piše, da je v marksističnem konceptu vgrajena podmena,
da je zadružništvo vedno določeno s političnim in ekonomskim siste-
mom. To je hkrati tudi pomenilo, da bo zadružništvo z uvedbo diktature
proletariata pod strogim državnim nadzorom. Da bi se izognili restavra-
ciji kapitalizma, ki bi se začela na podeželju, je bilo nujno kmete organizi-
rati v zadruge. To je bilo sicer blizu miselnim konceptom Čajanova, a prav
nič v izvedbi. Čajanov je predpostavljal, da bodo »delovni kmetje« razu-
16
tijstva. Po letu 1975 je pri obnovi sodelovala tudi Mednarodna banka za
obnovo in razvoj.
V okviru zadrug so kmetijski pospeševalci svetovali kmetom, kako se
preusmeriti v večjo tržno pridelavo. Pojavili so se prvi traktorji s priključ-
ki, prvi silosi, sodobni hlevi za živino, prvi molzni stroji, urejene zbiralni-
ce za mleko, izkazala se je selekcijska služba v živinoreji. Začelo se je mno-
žično tehnološko posodabljanje kmetij. Kmetje so se pretežno usmerjali v
govedorejo, prirejo mesa in mleka. Zaradi novih naložb se je začela hitro
povečevati tudi pridelava hrane na kmetijah, večali so se dohodki kmetij
in začela se je izboljševati življenjska raven kmetov. V osemdesetih letih
so se razširila skupinska zavarovanja. Velik premik je bil narejen pri sku-
pinskem zavarovanju živine, zavarovanju nasadov in posevkov, saj je bilo
zavarovanih 20 % vseh nasadov in posevkov. Zadruge so bile glavni orga-
nizatorji skupinskih zavarovanj (Avsec idr. 1997, 4–9).
Od kmeta – delavca do mešanih kmetij
V času petindvajsetih let je kmetijska politika prehodila dolgo pot od ide-
ološke ortodoksije do zavidljivega pragmatizma – seveda za socialistično
ureditev. Lahko rečemo, da so v slovenski (jugoslovanski) kmetijski poli-
tiki vidne vse temeljne dileme, ki so jih imele evropske socialistične de-
žele. Za pojasnitev razmer se je treba vrniti na začetek, na izvor dilem.
Opozoriti je treba na razprave o mestu in vlogi kmetijstva v Sovjetski zve-
zi na začetku dvajsetih let 20. stoletja. O dilemah sovjetskih načrtovalcev
kmetijske politike sintetično piše Stephan Merl. Opozarja na dilemo, ki je
bila predmet številnih razprav o poti kmetijstva v socialistično ureditev
in mestu kmetov v tem procesu. Kmetijstvo je bilo zaradi svojih socialnih
in ekonomskih značilnosti trd oreh za marksistično ideologijo. Del stro-
kovnjakov, med njimi tudi Aleksander Čajanov, se je zavzemal za kombi-
nacijo kmečkega individualizma in zadružništva. Zlasti zadružništvo bi
bila ustrezna pot, ki bi onemogočala kapitalistična razmerja, hkrati pa
ohranjala ekonomsko motivacijo za intenzivno kmečko delo.
Merl tako piše, da je v marksističnem konceptu vgrajena podmena,
da je zadružništvo vedno določeno s političnim in ekonomskim siste-
mom. To je hkrati tudi pomenilo, da bo zadružništvo z uvedbo diktature
proletariata pod strogim državnim nadzorom. Da bi se izognili restavra-
ciji kapitalizma, ki bi se začela na podeželju, je bilo nujno kmete organizi-
rati v zadruge. To je bilo sicer blizu miselnim konceptom Čajanova, a prav
nič v izvedbi. Čajanov je predpostavljal, da bodo »delovni kmetje« razu-
16
