Page 15 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
Uvod: Socialistično kmetijstvo med ideologijo in pragmatizmom
Vse do osemdesetih let 20. stoletja je ostala temeljna značilnost ce-
novne politike v kmetijstvu prelivanje akumulacije iz kmetijstva v indu-
strijo. Vzporedno so se odvijale tudi spremembe v davčnem sistemu, ki je
postajal ugodnejši za kmeta. Po opustitvi kolektivizacije, ko je bila nad-
povprečna davčna obremenitev kmetov v funkciji zajemanja akumulaci-
je, je s postopnimi spremembami davčni sistem postal relativno ugoden
za zasebne kmete, saj so od politično arbitrarno določenih progresivnih
davčnih osnov prešli na sistem obdavčitve katastrskega dohodka z odšte-
tjem materialnih stroškov proizvodnje. Po letu 1971 pa so v Sloveniji in
Hrvaški prešli na sistem obdavčenja stvarnega dohodka kmetov.
Obravnavane postavke ekonomske diskriminacije kmetov so ime-
le posledice tudi v donosnosti in produktivnosti proizvodnje. Donosnost
in produktivnost zasebnega kmetijskega sektorja je v Sloveniji (kot tudi
drugod v Jugoslaviji) redno zaostajala za državnim kmetijskim sektorjem
tako zaradi politike cen kot po zaslugi administrativnega omejevanja in-
vesticij na zasebnih kmetijah. Razlika v relativnem obsegu rasti proizvo-
dnje in donosnosti je naraščala zlasti od šestdesetih let dalje ter se dolgo-
ročno poglabljala v škodo zasebnega kmetijstva (Turk 1996; Bojnec 1991;
Nishimizu in Page 1982; Boyd 1987; Hofler in Payne 1993).
Potem ko so bili kmetje spet ekonomsko in socialno integrirani v
družbo, pomen zasebnega kmetijstva za prehransko bilanco pa nespor-
no prepoznan, je nastopila revitalizacija zadružništva. Zadružništvo,
na novi konceptualni zasnovi, naj bi omogočilo posodabljanje zasebne-
ga kmetijstva, da bi lažje dosegali cilje kmetijske politike. Za posodablja-
nje so bila potrebna finančno sredstva. Zato so leta 1969 začeli z razvojem
zadružnih hranilno-kreditnih služb, ki so se leta 1971 povezale v Zvezo
hranilno-kreditnih služb Slovenije in približale kreditno ponudbo kme-
tom. Sledil je Zakon o združevanju kmetov (1972), ko je bilo spet mogo-
če ustanavljati zadruge na podlagi interesa kmetov in prostovoljno, vse
skupaj v organizacijski maniri samoupravljanja, ki pa je vendarle pome-
nil korak k prepoznavanju zadružništva in zadružne lastnine. Leta 1972
je bila ustanovljena Zadružna zveza Slovenije, ki je začela organizirano
širiti zadružno mrežo. Ta je prispevala k izboljšanju gospodarskega po-
ložaja kmetov, urejanju trga, h kreditiranju, k izobraževanju in izpopol-
njevanju kmetijske zakonodaje. V sestavi kmetijskih zadrug in zadružne
zveze je začel delovati center za pospeševanje kmetijstva. Sprejet je bil do-
govor o zagotavljanju kreditnih sredstev iz državnih, bančnih in hranil-
niških virov za kreditiranje razvoja kmetij ter družbenega sektorja kme-
15
Vse do osemdesetih let 20. stoletja je ostala temeljna značilnost ce-
novne politike v kmetijstvu prelivanje akumulacije iz kmetijstva v indu-
strijo. Vzporedno so se odvijale tudi spremembe v davčnem sistemu, ki je
postajal ugodnejši za kmeta. Po opustitvi kolektivizacije, ko je bila nad-
povprečna davčna obremenitev kmetov v funkciji zajemanja akumulaci-
je, je s postopnimi spremembami davčni sistem postal relativno ugoden
za zasebne kmete, saj so od politično arbitrarno določenih progresivnih
davčnih osnov prešli na sistem obdavčitve katastrskega dohodka z odšte-
tjem materialnih stroškov proizvodnje. Po letu 1971 pa so v Sloveniji in
Hrvaški prešli na sistem obdavčenja stvarnega dohodka kmetov.
Obravnavane postavke ekonomske diskriminacije kmetov so ime-
le posledice tudi v donosnosti in produktivnosti proizvodnje. Donosnost
in produktivnost zasebnega kmetijskega sektorja je v Sloveniji (kot tudi
drugod v Jugoslaviji) redno zaostajala za državnim kmetijskim sektorjem
tako zaradi politike cen kot po zaslugi administrativnega omejevanja in-
vesticij na zasebnih kmetijah. Razlika v relativnem obsegu rasti proizvo-
dnje in donosnosti je naraščala zlasti od šestdesetih let dalje ter se dolgo-
ročno poglabljala v škodo zasebnega kmetijstva (Turk 1996; Bojnec 1991;
Nishimizu in Page 1982; Boyd 1987; Hofler in Payne 1993).
Potem ko so bili kmetje spet ekonomsko in socialno integrirani v
družbo, pomen zasebnega kmetijstva za prehransko bilanco pa nespor-
no prepoznan, je nastopila revitalizacija zadružništva. Zadružništvo,
na novi konceptualni zasnovi, naj bi omogočilo posodabljanje zasebne-
ga kmetijstva, da bi lažje dosegali cilje kmetijske politike. Za posodablja-
nje so bila potrebna finančno sredstva. Zato so leta 1969 začeli z razvojem
zadružnih hranilno-kreditnih služb, ki so se leta 1971 povezale v Zvezo
hranilno-kreditnih služb Slovenije in približale kreditno ponudbo kme-
tom. Sledil je Zakon o združevanju kmetov (1972), ko je bilo spet mogo-
če ustanavljati zadruge na podlagi interesa kmetov in prostovoljno, vse
skupaj v organizacijski maniri samoupravljanja, ki pa je vendarle pome-
nil korak k prepoznavanju zadružništva in zadružne lastnine. Leta 1972
je bila ustanovljena Zadružna zveza Slovenije, ki je začela organizirano
širiti zadružno mrežo. Ta je prispevala k izboljšanju gospodarskega po-
ložaja kmetov, urejanju trga, h kreditiranju, k izobraževanju in izpopol-
njevanju kmetijske zakonodaje. V sestavi kmetijskih zadrug in zadružne
zveze je začel delovati center za pospeševanje kmetijstva. Sprejet je bil do-
govor o zagotavljanju kreditnih sredstev iz državnih, bančnih in hranil-
niških virov za kreditiranje razvoja kmetij ter družbenega sektorja kme-
15
