Page 13 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 13
Uvod: Socialistično kmetijstvo med ideologijo in pragmatizmom
žično izstopali iz zadrug. Po letih nasilja in odtujevanja lastnine je bilo
nujno doseči pomiritev kmetov. Namenjena jim je bila resolucija zvezne
skupščine iz leta 1957, da se bo bodoča kmetijska politika izvajala brez na-
silnega poseganja v individualno lastništvo zemlje (Veselinov 1987, 50).
V odnosu do kmetov je bil velik korak storjen z legitimizacijo njiho-
vega ekonomskega interesa, zasebni kmet je bil prepoznan kot legitimen
ekonomski subjekt s svojimi interesi. Tako je bil prepoznan tudi ekonom-
ski pomen in potencial zasebnega kmetijstva. S tem se je odprla pot za
drugačno uravnavanje odnosov v kmetijski proizvodnji. Temeljni pouda-
rek je bil še vedno nedotaknjen. Kmetijska proizvodnja je morala temelji-
ti na državnem kmetijskem sektorju, ki bi bil nosilec tehnične preobrazbe
in rastoče produktivnosti. Reorganiziran in preoblikovan zadružni sek-
tor pa bi bil dopolnitev in mehanizem za vključevanja kmetov v t. i. »so-
cialistične produkcijske odnose«. Hkrati so sprejeli ukrepe, da bi zavaro-
vali »socialistične produkcijske odnose« oziroma preprečili »reprodukcijo
kapitalističnih odnosov«. Ob ukinitvi kolektivizacije so spremenili tudi
obseg zemljiškega maksimuma. Izvedli so dopolnilno nacionalizacijo ze-
mljišč, dopolnilno agrarno reformo. Od leta 1953 dalje je bilo kmetom do-
voljeno imeti le deset hektarjev zemlje. Vse, kar je presegalo to mejo, so
nacionalizirali, kmetom pa izplačali odškodnino v skladu z ocenjeno do-
nosnostjo zemljišč. Nacionalizirana zemljišča so bila praviloma dodeljena
državnim kmečkim posestvom, nekaj tudi zadrugam (Veselinov 1987, 32).
Novi koncept so poimenovali »socialistična kooperacija«. Diskrimi
natoren odnos do kmetijstva se je spreminjal. Ideološki cilj zadružništva
je bil še vedno podružbljanje zemlje, vendar na drugačnih osnovah, kjer
bi spoštovali zasebno lastnino kmetov. V praksi je prišel bolj do izraza
ekonomski interes, dvignili naj bi obseg kmetijske proizvodnje. Zadruge
so vedno bolj postajale socialistična podjetja. V kooperaciji so kmetom
nudile različne usluge: mehanizacijo, reprodukcijski material, strokovno
vodenje, kredite ... Kmetje pa so v takem odnosu prispevali delo na svoji
zemlji v obliki določene količine pridelkov, ki so jih bili po pogodbi dolžni
prodati zadrugi. Prepoznavanje ekonomskega interesa kmeta je pomeni-
lo, da je s preostalim pridelkom prosto razpolagal. Zadruge so kot orga-
nizator kmetijske proizvodnje ustanavljale tudi podjetja za odkup, prede-
lavo, izvoz pridelkov in izdelkov. Prepoznavanje ekonomskega interesa
kmetov je imelo ugodne posledice, saj je proizvodnja naraščala, kmetje pa
so zadružno kooperacijo sprejeli. Zanimivo je, da so v te oblike sodelova-
nja prevladujoče vstopali kmetje z zemljiško posestjo, ki se je približevala
13
žično izstopali iz zadrug. Po letih nasilja in odtujevanja lastnine je bilo
nujno doseči pomiritev kmetov. Namenjena jim je bila resolucija zvezne
skupščine iz leta 1957, da se bo bodoča kmetijska politika izvajala brez na-
silnega poseganja v individualno lastništvo zemlje (Veselinov 1987, 50).
V odnosu do kmetov je bil velik korak storjen z legitimizacijo njiho-
vega ekonomskega interesa, zasebni kmet je bil prepoznan kot legitimen
ekonomski subjekt s svojimi interesi. Tako je bil prepoznan tudi ekonom-
ski pomen in potencial zasebnega kmetijstva. S tem se je odprla pot za
drugačno uravnavanje odnosov v kmetijski proizvodnji. Temeljni pouda-
rek je bil še vedno nedotaknjen. Kmetijska proizvodnja je morala temelji-
ti na državnem kmetijskem sektorju, ki bi bil nosilec tehnične preobrazbe
in rastoče produktivnosti. Reorganiziran in preoblikovan zadružni sek-
tor pa bi bil dopolnitev in mehanizem za vključevanja kmetov v t. i. »so-
cialistične produkcijske odnose«. Hkrati so sprejeli ukrepe, da bi zavaro-
vali »socialistične produkcijske odnose« oziroma preprečili »reprodukcijo
kapitalističnih odnosov«. Ob ukinitvi kolektivizacije so spremenili tudi
obseg zemljiškega maksimuma. Izvedli so dopolnilno nacionalizacijo ze-
mljišč, dopolnilno agrarno reformo. Od leta 1953 dalje je bilo kmetom do-
voljeno imeti le deset hektarjev zemlje. Vse, kar je presegalo to mejo, so
nacionalizirali, kmetom pa izplačali odškodnino v skladu z ocenjeno do-
nosnostjo zemljišč. Nacionalizirana zemljišča so bila praviloma dodeljena
državnim kmečkim posestvom, nekaj tudi zadrugam (Veselinov 1987, 32).
Novi koncept so poimenovali »socialistična kooperacija«. Diskrimi
natoren odnos do kmetijstva se je spreminjal. Ideološki cilj zadružništva
je bil še vedno podružbljanje zemlje, vendar na drugačnih osnovah, kjer
bi spoštovali zasebno lastnino kmetov. V praksi je prišel bolj do izraza
ekonomski interes, dvignili naj bi obseg kmetijske proizvodnje. Zadruge
so vedno bolj postajale socialistična podjetja. V kooperaciji so kmetom
nudile različne usluge: mehanizacijo, reprodukcijski material, strokovno
vodenje, kredite ... Kmetje pa so v takem odnosu prispevali delo na svoji
zemlji v obliki določene količine pridelkov, ki so jih bili po pogodbi dolžni
prodati zadrugi. Prepoznavanje ekonomskega interesa kmeta je pomeni-
lo, da je s preostalim pridelkom prosto razpolagal. Zadruge so kot orga-
nizator kmetijske proizvodnje ustanavljale tudi podjetja za odkup, prede-
lavo, izvoz pridelkov in izdelkov. Prepoznavanje ekonomskega interesa
kmetov je imelo ugodne posledice, saj je proizvodnja naraščala, kmetje pa
so zadružno kooperacijo sprejeli. Zanimivo je, da so v te oblike sodelova-
nja prevladujoče vstopali kmetje z zemljiško posestjo, ki se je približevala
13
