Page 114 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 114
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
tudi Batistič in Smrekarjeva resno jemala svoj ladjarski posel in da sta
delovala z dobičkom, če sta obdržala svoji ladji do vojne. Po taki presoji na
videz prekratka doba izkoriščanja malih obalnih parnikov ni prepričljiva.
Med ladje, namenjene veliki obalni plovbi, so spadali štirje obalni
parniki. Prvi je bil »Maria R. G.« (604 tone), katerega lastnika sta bila
Jernej Sardoč iz Kopra (18 karatov) in Evgen Brajda iz Vidma (6 karatov).
Drugi je bil »Bennaco« s 559 tonami, katerega dvotretjinski lastnik je bil
Jožef Prec iz Mittewalda v beljaškem sodnem okraju. Prvega sta lastnika
kupila leta 1891 in je zanju plul tri leta. Drugi je bil kupljen 1899 in je bil
leta 1913 še vedno v prometu. Henrik Angel Jazbec je kupil svoj edini par-
nik velike obalne plovbe »Urio« s 503 tonami leta 1897. Prodal ga je že leto
kasneje. O Jazbecu in tudi o Sardoču bo še govora. Kako in s kakšnim us-
pehom je delovala Anka Orel s svojimi družabniki, s katerimi je leta 1911
kupila parnik »Emma« (725 ton), ni znano. Ladjo je izkoriščala nekaj več
kot dve leti.
Preostane nam še petnajst ladjarjev, ki so bili lastniki prekoocean-
skih parnikov. V tej skupini imamo petnajst ladij, od katerih sta samo
dve v popolni lasti Slovencev. Za vse druge so prispevale svoj kapital raz-
lične večje ali manjše skupine ladjarjev. To so bili Hrvati, Italijani, Nemci,
Madžari in celo nekaj Grkov. Le pri eni od teh (»Triglav«) je bila udelež-
ba slovenskega kapitala več kot polovico vrednosti ladje. Pri drugih dva-
najstih je bil slovenski kapital sicer udeležen, vendar v veliko manjšem
odstotku kot pri drugih kategorijah ladjarstva. To je tudi razumljivo, ker
je bila cena parnikov veliko večja od cene trgovskih jadrnic v istem času
ali kako desetletje prej. Po drugi strani je opaziti, da je v tem času vse
manj slovenskih kapitalistov, ki so bili pripravljeni vlagati svoj kapital v
pomorstvo. Čeprav so parniki zagotavljali večji in zanesljivejši dobiček,
število Slovencev, ki so bili udeleženi pri nakupu in izkoriščanju ladij, ni
več tolikšno, kot je bilo v sedemdesetih letih. To nam deloma razložijo po-
litične razmere v primorskih mestih. Vedno večja iredentistična agitaci-
ja je predstavljala za naše ljudi neko negotovost in – kljub navideznemu
redu v Avstro-Ogrski – nestabilnost. Po drugi strani je treba upošteva-
ti politično-ekonomske razloge. Vedno večja konkurenca velikih ladjar-
skih družb je spravila marsikaterega ladjarja – posameznika v stečaj, tako
da je pomorstvo pomenilo v tem času za posameznega ladjarja nevar-
nost, ki se ji je previdni in konservativni slovenski kapitalist raje izognil.
Upoštevati je treba tudi, da z majhnim kapitalom ni bilo lahko prodreti v
velike ladjarske družbe. Le redki so imeli tak kapital, da jim je to uspelo.
114
tudi Batistič in Smrekarjeva resno jemala svoj ladjarski posel in da sta
delovala z dobičkom, če sta obdržala svoji ladji do vojne. Po taki presoji na
videz prekratka doba izkoriščanja malih obalnih parnikov ni prepričljiva.
Med ladje, namenjene veliki obalni plovbi, so spadali štirje obalni
parniki. Prvi je bil »Maria R. G.« (604 tone), katerega lastnika sta bila
Jernej Sardoč iz Kopra (18 karatov) in Evgen Brajda iz Vidma (6 karatov).
Drugi je bil »Bennaco« s 559 tonami, katerega dvotretjinski lastnik je bil
Jožef Prec iz Mittewalda v beljaškem sodnem okraju. Prvega sta lastnika
kupila leta 1891 in je zanju plul tri leta. Drugi je bil kupljen 1899 in je bil
leta 1913 še vedno v prometu. Henrik Angel Jazbec je kupil svoj edini par-
nik velike obalne plovbe »Urio« s 503 tonami leta 1897. Prodal ga je že leto
kasneje. O Jazbecu in tudi o Sardoču bo še govora. Kako in s kakšnim us-
pehom je delovala Anka Orel s svojimi družabniki, s katerimi je leta 1911
kupila parnik »Emma« (725 ton), ni znano. Ladjo je izkoriščala nekaj več
kot dve leti.
Preostane nam še petnajst ladjarjev, ki so bili lastniki prekoocean-
skih parnikov. V tej skupini imamo petnajst ladij, od katerih sta samo
dve v popolni lasti Slovencev. Za vse druge so prispevale svoj kapital raz-
lične večje ali manjše skupine ladjarjev. To so bili Hrvati, Italijani, Nemci,
Madžari in celo nekaj Grkov. Le pri eni od teh (»Triglav«) je bila udelež-
ba slovenskega kapitala več kot polovico vrednosti ladje. Pri drugih dva-
najstih je bil slovenski kapital sicer udeležen, vendar v veliko manjšem
odstotku kot pri drugih kategorijah ladjarstva. To je tudi razumljivo, ker
je bila cena parnikov veliko večja od cene trgovskih jadrnic v istem času
ali kako desetletje prej. Po drugi strani je opaziti, da je v tem času vse
manj slovenskih kapitalistov, ki so bili pripravljeni vlagati svoj kapital v
pomorstvo. Čeprav so parniki zagotavljali večji in zanesljivejši dobiček,
število Slovencev, ki so bili udeleženi pri nakupu in izkoriščanju ladij, ni
več tolikšno, kot je bilo v sedemdesetih letih. To nam deloma razložijo po-
litične razmere v primorskih mestih. Vedno večja iredentistična agitaci-
ja je predstavljala za naše ljudi neko negotovost in – kljub navideznemu
redu v Avstro-Ogrski – nestabilnost. Po drugi strani je treba upošteva-
ti politično-ekonomske razloge. Vedno večja konkurenca velikih ladjar-
skih družb je spravila marsikaterega ladjarja – posameznika v stečaj, tako
da je pomorstvo pomenilo v tem času za posameznega ladjarja nevar-
nost, ki se ji je previdni in konservativni slovenski kapitalist raje izognil.
Upoštevati je treba tudi, da z majhnim kapitalom ni bilo lahko prodreti v
velike ladjarske družbe. Le redki so imeli tak kapital, da jim je to uspelo.
114
