Page 12 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
gradnje ladij na tistem mestu je odpravljena šele s statutom leta 1384.
Vendar tedaj ladjedelnice ni bilo več tam.
Skoraj ni dvoma, da je bila na vzhodni obali notranjega pristanišča v
tem času pa vsaj do prve polovice 15. stoletja majhna popravljalnica ladij.
Na to opozarjajo stari loki v baročni hiši na Tartinijevem trgu, ki so šli vse
do jugovzhodnega kota sedanjega trga. Vendar nam znani viri ne dopuš-
čajo, da bi sklepali kaj pozitivnejšega. Da je v Piranu obstajala ladjedelni-
ca skozi vse 14. stoletje, nam dokazuje cela vrsta ladjedelcev, ki se podpi-
sujejo kot priče pri raznih pogodbah, ki so zabeležene v tako imenovanih
vicedomskih knjigah v Mestnem arhivu v Piranu. Ti isti ljudje nam že po
svojih poklicih dokazujejo, da je šlo za kompleksen proces gradnje cele
ladje ali barke od polaganja kobilice pa do splovitve oziroma uporabe iz-
gotovljenega plovila. Pojavljajo se namreč ladjedelci obeh smeri, tj. tesar-
ji (carpentarii ali cerpentieri) in smolarji (calafati). Med te pa lahko priš-
tejemo še celo vrsto mizarjev (marangoni), ki so bili pri gradnji ladij prav
tako potrebni, ker so izdelovali notranjo opremo.2
Vprašanje nastane zakaj statuti istrskih mest ne obravnavajo lad-
jedelnic kot domače gospodarske panoge. Tu je treba vedeti, da statuti
naših mest navajajo celo vrsto dajatev in dacov, ki gredo od desetine od
kmečkih pridelkov do sedmine soli, daca in maščobe, mere, vino itd. Med
vsemi obdavčenimi dejavnostmi zaman iščemo ladjedelništvo. In vendar
so ladje rabili tako v uvozno-izvozni trgovini, saj so jih posojali tudi slo-
venskim trgovcem, kakor za skladiščenje soli, za ribolov in prodajo rib v
druga mesta, za odvoz pristaniškega blata in tako dalje. Pričakovali bi to-
rej, da bo tako važna dejavnost vsaj nekoliko obdavčena. Toda tega ni.
Potemtakem bi lahko sklepali, da je bilo ladjedelništvo postavljeno v ne-
enakopraven položaj, kot mestom nepotrebno ali vsaj nedobrodošlo. Toda
že ugotovitev, da so bile ladje v koristni rabi, pobija trditev o njihovi nepo-
trebnosti. Potemtakem nam preostane edinole domneva, da ladjedelni-
štvo ni spadalo pod občinsko skrb. Če vemo, da so Benetke v tistem času
ustvarjale monopol nad pomorsko trgovino na Jadranu, da je bilo torej
odvisno od njih, koliko in kakšne ladje bodo plule po Jadranskem mor-
ju, potem nam postane razumljivo, da so uravnavale tudi količino ladij, ki
naj bi zadovoljevale potrebe posameznih mest. Potemtakem je bilo ladje-
delništvo pod skrbništvom beneškega državnega monopola. To pa pome-
ni, da so šle vse dajatve ladjedelstva naravnost v državno blagajno. Zaradi
2 PAK, Piran, Vicedomske knjige 14. stoletja [Prim. Vicedomske knjige 14. stol. v
Mestnem arhivu].
12
gradnje ladij na tistem mestu je odpravljena šele s statutom leta 1384.
Vendar tedaj ladjedelnice ni bilo več tam.
Skoraj ni dvoma, da je bila na vzhodni obali notranjega pristanišča v
tem času pa vsaj do prve polovice 15. stoletja majhna popravljalnica ladij.
Na to opozarjajo stari loki v baročni hiši na Tartinijevem trgu, ki so šli vse
do jugovzhodnega kota sedanjega trga. Vendar nam znani viri ne dopuš-
čajo, da bi sklepali kaj pozitivnejšega. Da je v Piranu obstajala ladjedelni-
ca skozi vse 14. stoletje, nam dokazuje cela vrsta ladjedelcev, ki se podpi-
sujejo kot priče pri raznih pogodbah, ki so zabeležene v tako imenovanih
vicedomskih knjigah v Mestnem arhivu v Piranu. Ti isti ljudje nam že po
svojih poklicih dokazujejo, da je šlo za kompleksen proces gradnje cele
ladje ali barke od polaganja kobilice pa do splovitve oziroma uporabe iz-
gotovljenega plovila. Pojavljajo se namreč ladjedelci obeh smeri, tj. tesar-
ji (carpentarii ali cerpentieri) in smolarji (calafati). Med te pa lahko priš-
tejemo še celo vrsto mizarjev (marangoni), ki so bili pri gradnji ladij prav
tako potrebni, ker so izdelovali notranjo opremo.2
Vprašanje nastane zakaj statuti istrskih mest ne obravnavajo lad-
jedelnic kot domače gospodarske panoge. Tu je treba vedeti, da statuti
naših mest navajajo celo vrsto dajatev in dacov, ki gredo od desetine od
kmečkih pridelkov do sedmine soli, daca in maščobe, mere, vino itd. Med
vsemi obdavčenimi dejavnostmi zaman iščemo ladjedelništvo. In vendar
so ladje rabili tako v uvozno-izvozni trgovini, saj so jih posojali tudi slo-
venskim trgovcem, kakor za skladiščenje soli, za ribolov in prodajo rib v
druga mesta, za odvoz pristaniškega blata in tako dalje. Pričakovali bi to-
rej, da bo tako važna dejavnost vsaj nekoliko obdavčena. Toda tega ni.
Potemtakem bi lahko sklepali, da je bilo ladjedelništvo postavljeno v ne-
enakopraven položaj, kot mestom nepotrebno ali vsaj nedobrodošlo. Toda
že ugotovitev, da so bile ladje v koristni rabi, pobija trditev o njihovi nepo-
trebnosti. Potemtakem nam preostane edinole domneva, da ladjedelni-
štvo ni spadalo pod občinsko skrb. Če vemo, da so Benetke v tistem času
ustvarjale monopol nad pomorsko trgovino na Jadranu, da je bilo torej
odvisno od njih, koliko in kakšne ladje bodo plule po Jadranskem mor-
ju, potem nam postane razumljivo, da so uravnavale tudi količino ladij, ki
naj bi zadovoljevale potrebe posameznih mest. Potemtakem je bilo ladje-
delništvo pod skrbništvom beneškega državnega monopola. To pa pome-
ni, da so šle vse dajatve ladjedelstva naravnost v državno blagajno. Zaradi
2 PAK, Piran, Vicedomske knjige 14. stoletja [Prim. Vicedomske knjige 14. stol. v
Mestnem arhivu].
12
