Page 14 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 14
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
v Marcano, tj. tisti del Pirana na vzhodni strani današnjega notranjega
zaliva, kjer se je južno obzidje zaključilo pri vhodu v notranje pristanišče.
Slikovni viri 16. in 18. stoletja izpričujejo ladjedelnico tudi na Punti, tj. na
prostoru med Dolfinovimi in Osrednjimi mestnimi vrati.4 Obe ladjedelni-
ci sta danes tudi materialno izpričani. Sondažna raziskovanja ob rušenju
starih skladišč na današnjem Tomažičevem trgu leta 1962 so odkrila os-
tanke doka in nekaj širokih drsnic, po katerih so spuščali ladje v morje.
Med drsnicami so bile odkrite zarjavele bočne vilice, ladijski žeblji v zarja-
velih sprimkih in kosi že preperelih hrastovih hlodov. Vse to na površini
okoli 400 m2. Iz omenjenih ostankov je bilo lahko sklepati, da je bila lad-
jedelnica namenjena gradnji bark ter malih in srednje velikih ladij.5
Ob restavriranju muzejskega pritličja v letu 1973 smo opazili, da slo-
ni osrednji nosilni zid stavbe na kamniti ladjedelski drsnici, ki se spušča
proti morju cca. 20 cm na 10 dolžinskih metrov. V samem zidu, ki je ve-
zan s tako imenovanim črnim apnom (santorinom), je bilo zabitih nekaj
manjših ladijskih žebljev, ki pa so naglo razpadali zaradi popolne prepere-
losti. Med peskom in drugim materialom, ki ga je morje naplavilo ob dr-
snico, je bilo najdenih nekaj kosov hrastovega lesa. Na vsak način ni več
dvoma, da gre tudi v tem primeru za ladjedelnico.
O kateri od obeh ladjedelnic govori vir iz leta 1441, nam ni dano ve-
deti. Toda vir neposredno govori, da služi ladjedelnica »za gradnjo in po-
pravilo njihovih [tj. piranskih] bark.«6 Analiza tega stavka nam pove, da
je imela ladjedelnica tudi pravico do gradnje novih bark. Težko je ugota-
vljati, kakšni so bili tipi ladij, ki jih je gradila. Z nazivi »barca«, »lignum«
in »navigium« si ne moremo kaj prida pomagati. Vendar se tu in tam ver-
jetno pojavlja kakšen »marciliana« – ladja srednjega dosega, ki so jih prav
gotovo gradili v Piranu. Nič ne vemo, kako sta se ti ladjedelnici razvija-
li. Verjetno sta bili – kljub državnemu monopolu – v rokah privatnih dru-
žin vse do propada beneške republike. Da pa sta ves čas delovali, doka-
zuje cela vrsta tesarjev in smolarjev, ki se skozi vse 15., 16. in 17. stoletje
javljajo kot priče pri raznih kupoprodajnih pogodbah in drugih dokumen-
tih. O ladjedelnici v Marčani je znano, da je proti koncu 16. in v začetku
18. stoletja plačevala letno 144 beneških lir, kar nekako ustreza najemni-
ni za prostor. Tak letni znesek najemnine dokazuje, da je bila ladjedelni-
ca locirana na občinskem zemljišču. Ker je zemljišče, kjer je stala, spadalo
4 Pahor 1972, 65.
5 Pahor S.a. Poročilo o sondažnih raziskovanjih na trgu Pinka Tomažiča.
6 PAK, Piran, Vicedomske knjige 14. stoletja [Prim. Vicedomske knjige 14. stol.].
14
v Marcano, tj. tisti del Pirana na vzhodni strani današnjega notranjega
zaliva, kjer se je južno obzidje zaključilo pri vhodu v notranje pristanišče.
Slikovni viri 16. in 18. stoletja izpričujejo ladjedelnico tudi na Punti, tj. na
prostoru med Dolfinovimi in Osrednjimi mestnimi vrati.4 Obe ladjedelni-
ci sta danes tudi materialno izpričani. Sondažna raziskovanja ob rušenju
starih skladišč na današnjem Tomažičevem trgu leta 1962 so odkrila os-
tanke doka in nekaj širokih drsnic, po katerih so spuščali ladje v morje.
Med drsnicami so bile odkrite zarjavele bočne vilice, ladijski žeblji v zarja-
velih sprimkih in kosi že preperelih hrastovih hlodov. Vse to na površini
okoli 400 m2. Iz omenjenih ostankov je bilo lahko sklepati, da je bila lad-
jedelnica namenjena gradnji bark ter malih in srednje velikih ladij.5
Ob restavriranju muzejskega pritličja v letu 1973 smo opazili, da slo-
ni osrednji nosilni zid stavbe na kamniti ladjedelski drsnici, ki se spušča
proti morju cca. 20 cm na 10 dolžinskih metrov. V samem zidu, ki je ve-
zan s tako imenovanim črnim apnom (santorinom), je bilo zabitih nekaj
manjših ladijskih žebljev, ki pa so naglo razpadali zaradi popolne prepere-
losti. Med peskom in drugim materialom, ki ga je morje naplavilo ob dr-
snico, je bilo najdenih nekaj kosov hrastovega lesa. Na vsak način ni več
dvoma, da gre tudi v tem primeru za ladjedelnico.
O kateri od obeh ladjedelnic govori vir iz leta 1441, nam ni dano ve-
deti. Toda vir neposredno govori, da služi ladjedelnica »za gradnjo in po-
pravilo njihovih [tj. piranskih] bark.«6 Analiza tega stavka nam pove, da
je imela ladjedelnica tudi pravico do gradnje novih bark. Težko je ugota-
vljati, kakšni so bili tipi ladij, ki jih je gradila. Z nazivi »barca«, »lignum«
in »navigium« si ne moremo kaj prida pomagati. Vendar se tu in tam ver-
jetno pojavlja kakšen »marciliana« – ladja srednjega dosega, ki so jih prav
gotovo gradili v Piranu. Nič ne vemo, kako sta se ti ladjedelnici razvija-
li. Verjetno sta bili – kljub državnemu monopolu – v rokah privatnih dru-
žin vse do propada beneške republike. Da pa sta ves čas delovali, doka-
zuje cela vrsta tesarjev in smolarjev, ki se skozi vse 15., 16. in 17. stoletje
javljajo kot priče pri raznih kupoprodajnih pogodbah in drugih dokumen-
tih. O ladjedelnici v Marčani je znano, da je proti koncu 16. in v začetku
18. stoletja plačevala letno 144 beneških lir, kar nekako ustreza najemni-
ni za prostor. Tak letni znesek najemnine dokazuje, da je bila ladjedelni-
ca locirana na občinskem zemljišču. Ker je zemljišče, kjer je stala, spadalo
4 Pahor 1972, 65.
5 Pahor S.a. Poročilo o sondažnih raziskovanjih na trgu Pinka Tomažiča.
6 PAK, Piran, Vicedomske knjige 14. stoletja [Prim. Vicedomske knjige 14. stol.].
14
