Page 15 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
Ladjedelništvo v preteklosti Pirana (14.–20. stoletje)
v sklop pristanišča, je to gotovo. Zato je bila tudi najemnina upraviče-
na.7 Potemtakem je gotovo, da je stala ladjedelnica na Punti na privatnem
zemljišču, zato ni o njej niti glede najemnine nikakih poročil.
V srednjem veku – morda proti koncu 15. stoletja ali celo kasneje, je
nastala v Piranu še ena ladjedelnica. Ta je stala na severni mestni obali
poleg starih oljarn. V današnji topografski podobi mesta bi jo locirali na
mesto sedanjega hotela Punta.
Na vprašanje, kdo so bili lastniki omenjenih ladjedelnic, nam znani
viri ne odgovarjajo naravnost. Ljudsko izročilo, ki je bilo zabeleženo v tem
letu, pa trdi, da so bile ladjedelnice od »pamtiveka« tako rekoč družinska
zadeva. Prvo naj bi bili ustanovili člani družine Dapretto. To verjetno ne
drži, ker je ta družina zabeležena šele v statutih leta 1358. Druga družina,
ki jo omenja ljudsko izročilo, je družina Apollonio. Dve veji Apollonijev
naj bi bili lastnici ladjedelnic na Punti. To je nekoliko verjetneje, čeprav
ljudskemu izročilu ne moremo pripisati stoodstotne točnosti. Dejstvo je,
da sta bili obe družini med najbogatejšimi in najvplivnejšimi v Piranu.
Obe sta bili patricijski, obe sta se prištevali med mestno plemstvo in obe
sta v 17. stoletju dobili grofovski naslov. Naj bo kakorkoli, sredi 19. stole-
tja se obe družini pojavljata kot lastnici piranskih ladjedelnic.
Z dograditvijo pristanišča in podaljšanjem velikega pomola v letih
1792 do 1801 je ladjedelnica v Marčani začela hitro hirati, ker za večje
gradnje ni bila več uporabna. Tu so se od tedaj gradile samo ribiške barke,
ki jih je splavljala naravnost v pristanišče. Zato so Furegoniji (grofovska
veja družine Dapretto) začeli razmišljati o preselitvi svojega ladjedelske-
ga obrata drugam. K preselitvi pa so jih silili tudi drugi razlogi.
Ladjedelnica v Marčani je postala ovira za razvoj mesta. Prihod pod
Avstrijo leta 1913 pomeni za Piran začetek sorazmerno hitrega urbani-
stičnega in populacijskega razvoja. Obzidano mesto je postalo pretesno.
Zaradi tega je občinska oblast začela nasipavati vzhodno obalo in pro-
dajati novonastale zazidalne parcele. Tako so se okoli zunanjega prista-
nišča začele pojavljati večje in manjše stanovanjske zgradbe, katerim je
bila ladjedelnica na tem mestu v napoto. Furegoniji se tudi niso mogli za-
dovoljiti samo z gradnjo ribiških bark, ker je bila takšna gradnja neren-
tabilna. Selitev je tako postala neizogibna. Sredi 19. stoletja je bilo pod
Bernardinom podrto solno skladišče, ki je do prihoda Francozov pripa-
dalo tamkajšnjemu samostanu. Na tako nastalem prostoru so Furegoniji
uredili prvo manjšo – a za tedanje pojme moderno – ladjedelnico za grad-
7 Pahor 1972, 65.
15
v sklop pristanišča, je to gotovo. Zato je bila tudi najemnina upraviče-
na.7 Potemtakem je gotovo, da je stala ladjedelnica na Punti na privatnem
zemljišču, zato ni o njej niti glede najemnine nikakih poročil.
V srednjem veku – morda proti koncu 15. stoletja ali celo kasneje, je
nastala v Piranu še ena ladjedelnica. Ta je stala na severni mestni obali
poleg starih oljarn. V današnji topografski podobi mesta bi jo locirali na
mesto sedanjega hotela Punta.
Na vprašanje, kdo so bili lastniki omenjenih ladjedelnic, nam znani
viri ne odgovarjajo naravnost. Ljudsko izročilo, ki je bilo zabeleženo v tem
letu, pa trdi, da so bile ladjedelnice od »pamtiveka« tako rekoč družinska
zadeva. Prvo naj bi bili ustanovili člani družine Dapretto. To verjetno ne
drži, ker je ta družina zabeležena šele v statutih leta 1358. Druga družina,
ki jo omenja ljudsko izročilo, je družina Apollonio. Dve veji Apollonijev
naj bi bili lastnici ladjedelnic na Punti. To je nekoliko verjetneje, čeprav
ljudskemu izročilu ne moremo pripisati stoodstotne točnosti. Dejstvo je,
da sta bili obe družini med najbogatejšimi in najvplivnejšimi v Piranu.
Obe sta bili patricijski, obe sta se prištevali med mestno plemstvo in obe
sta v 17. stoletju dobili grofovski naslov. Naj bo kakorkoli, sredi 19. stole-
tja se obe družini pojavljata kot lastnici piranskih ladjedelnic.
Z dograditvijo pristanišča in podaljšanjem velikega pomola v letih
1792 do 1801 je ladjedelnica v Marčani začela hitro hirati, ker za večje
gradnje ni bila več uporabna. Tu so se od tedaj gradile samo ribiške barke,
ki jih je splavljala naravnost v pristanišče. Zato so Furegoniji (grofovska
veja družine Dapretto) začeli razmišljati o preselitvi svojega ladjedelske-
ga obrata drugam. K preselitvi pa so jih silili tudi drugi razlogi.
Ladjedelnica v Marčani je postala ovira za razvoj mesta. Prihod pod
Avstrijo leta 1913 pomeni za Piran začetek sorazmerno hitrega urbani-
stičnega in populacijskega razvoja. Obzidano mesto je postalo pretesno.
Zaradi tega je občinska oblast začela nasipavati vzhodno obalo in pro-
dajati novonastale zazidalne parcele. Tako so se okoli zunanjega prista-
nišča začele pojavljati večje in manjše stanovanjske zgradbe, katerim je
bila ladjedelnica na tem mestu v napoto. Furegoniji se tudi niso mogli za-
dovoljiti samo z gradnjo ribiških bark, ker je bila takšna gradnja neren-
tabilna. Selitev je tako postala neizogibna. Sredi 19. stoletja je bilo pod
Bernardinom podrto solno skladišče, ki je do prihoda Francozov pripa-
dalo tamkajšnjemu samostanu. Na tako nastalem prostoru so Furegoniji
uredili prvo manjšo – a za tedanje pojme moderno – ladjedelnico za grad-
7 Pahor 1972, 65.
15
