Page 17 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Ladjedelništvo v preteklosti Pirana (14.–20. stoletje)
nji tipi: batel z nosilnostjo od 2 do 4 ton, varianta batela, imeno-
vana batelon, z nosilnostjo do največ 8 ton in kaičo, za katerega
je bila baje predpisana dolžina 3,80 m. Poleg teh so gradili tudi
barke tipa batela za obalni ribolov. Neredko se je zgodilo, da so
vse tri ladjedelnice gradile tudi športne in rekreacijske tipe ma-
lih ladij.10
Da so bile vse tri ladjedelnice dobro zasedene z delom, dokazuje dej-
stvo, da je bilo v pristanišču stalno okoli 50 bracer, 20 in več trabakul, 35
do 40 barkinov, 25 do 30 batelov, 10 do 15 batelonov in cela vrsta manjših
ribiških bark.
Piranske ladjedelnice so veljale za solidna podjetja. To dokazuje med
drugim tudi življenjska doba piranskih lesenih ladij, ki je trajala 25 let za
bracere in trabakule, več kot 30 let za barkine in do 50 let za batele in ba-
telone. K temu so verjetno pripomogli tudi gospodarji bark, ki so svoja
plovila dobro vzdrževali, s čimer so imele vse tri ladjedelnice precej posla.
Piranskih ladjedelnic si ne smemo predstavljati kot velikih ali sre-
dnje velikih podjetij svoje dobe. Nasprotno, lahko rečemo, da so bile prav-
zaprav le večje delavnice, ki so zaposlovale 10 do 12 ljudi. V najboljših
primerih so zaposlovale do 25 ljudi, kar pomeni, da je bilo v vseh treh za-
poslenih maksimalno skupaj do 75 delavcev. Specializacija je bila še vedno
taka, kakršno smo opazili v srednjem veku. Ladjedelnica je zaposlovala v
glavnem tesarje in smolarje. Vendar je bila takšna specializacija pravza-
prav postranska reč. Razen nekoliko težakov, ki se na pravo ladjedelsko
delo niso spoznali, so tesarji in smolarji opravljali oboje delo. Tako so se
tesarji privadili smolarski, smolarji pa tesarski stroki. Notranjo opremo
pri večjih ladjah so lastniki ladjedelnic naročili pri kakem domačem mi-
zarju, ki jih v Piranu ni nikoli primanjkovalo.
Kakor rečeno, so ladjedelnice delale le za domače potrebe. Le včasih
je prišlo do tega, da so sprejele delo za nepiranske naročnike. Tako je bil
kdaj pa kdaj izgotovljen kak večji bragoc za naročnike iz Chioggie ali iz
okolice Trsta. Prav tako so včasih izgotovile kakšno večjo bracero za na-
ročnike iz Kopra. Ker so bili vezani na zelo kratke roke, so v takšnih pri-
merih zaposlovali več ljudi kot običajno.
Takšen razvoj so imele tri piranske ladjedelnice do leta 1945.
Vendar ne moremo reči, da se je vsa ladijska gradnja v Piranu odvija-
la v ladjedelnici. Ker so bili ribiči najrevnejši del prebivalstva, niso zmogli
10 Ibid.
17
nji tipi: batel z nosilnostjo od 2 do 4 ton, varianta batela, imeno-
vana batelon, z nosilnostjo do največ 8 ton in kaičo, za katerega
je bila baje predpisana dolžina 3,80 m. Poleg teh so gradili tudi
barke tipa batela za obalni ribolov. Neredko se je zgodilo, da so
vse tri ladjedelnice gradile tudi športne in rekreacijske tipe ma-
lih ladij.10
Da so bile vse tri ladjedelnice dobro zasedene z delom, dokazuje dej-
stvo, da je bilo v pristanišču stalno okoli 50 bracer, 20 in več trabakul, 35
do 40 barkinov, 25 do 30 batelov, 10 do 15 batelonov in cela vrsta manjših
ribiških bark.
Piranske ladjedelnice so veljale za solidna podjetja. To dokazuje med
drugim tudi življenjska doba piranskih lesenih ladij, ki je trajala 25 let za
bracere in trabakule, več kot 30 let za barkine in do 50 let za batele in ba-
telone. K temu so verjetno pripomogli tudi gospodarji bark, ki so svoja
plovila dobro vzdrževali, s čimer so imele vse tri ladjedelnice precej posla.
Piranskih ladjedelnic si ne smemo predstavljati kot velikih ali sre-
dnje velikih podjetij svoje dobe. Nasprotno, lahko rečemo, da so bile prav-
zaprav le večje delavnice, ki so zaposlovale 10 do 12 ljudi. V najboljših
primerih so zaposlovale do 25 ljudi, kar pomeni, da je bilo v vseh treh za-
poslenih maksimalno skupaj do 75 delavcev. Specializacija je bila še vedno
taka, kakršno smo opazili v srednjem veku. Ladjedelnica je zaposlovala v
glavnem tesarje in smolarje. Vendar je bila takšna specializacija pravza-
prav postranska reč. Razen nekoliko težakov, ki se na pravo ladjedelsko
delo niso spoznali, so tesarji in smolarji opravljali oboje delo. Tako so se
tesarji privadili smolarski, smolarji pa tesarski stroki. Notranjo opremo
pri večjih ladjah so lastniki ladjedelnic naročili pri kakem domačem mi-
zarju, ki jih v Piranu ni nikoli primanjkovalo.
Kakor rečeno, so ladjedelnice delale le za domače potrebe. Le včasih
je prišlo do tega, da so sprejele delo za nepiranske naročnike. Tako je bil
kdaj pa kdaj izgotovljen kak večji bragoc za naročnike iz Chioggie ali iz
okolice Trsta. Prav tako so včasih izgotovile kakšno večjo bracero za na-
ročnike iz Kopra. Ker so bili vezani na zelo kratke roke, so v takšnih pri-
merih zaposlovali več ljudi kot običajno.
Takšen razvoj so imele tri piranske ladjedelnice do leta 1945.
Vendar ne moremo reči, da se je vsa ladijska gradnja v Piranu odvija-
la v ladjedelnici. Ker so bili ribiči najrevnejši del prebivalstva, niso zmogli
10 Ibid.
17
