Page 186 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 186
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
nične prostovoljce, da so se podali na morje. Tako je do leta 1840 prišlo v
mornariške vrste vsaj 32 mariborskih prostovoljcev. Med njimi je bil tudi
kasnejši zaupni vratar mornarice Ivan Mulec,3 ki je bil artilerijski podofi-
cir. To je do leta 1840 vse, seveda vsaj po znanih virih. Zanimivo pa je, da
je že v prvih desetletjih več prostovoljcev kot prestopnikov. Nimamo vi-
rov o ljudeh, ki so morebiti služili v trgovski mornarici, najbrž pa ni bilo
brez njih.
Najmanj mornariškega kadra je dal Maribor v letih med 1841 in 1848,
ko se predvsem gorenjsko-koroški del celinske Slovenije zelo lepo uvelja-
vlja s svojim kadrom. V tem času je prišlo iz Maribora v vrste vojne mor-
narice le pet ljudi. Tri je poslala policija. Med njimi je bil leta 1821 rojeni
Anton Dworschek,4 ki je moral leta 1841 podpisati »prostovoljno« izjavo
o 16-letnem službovanju. Začel je v izkrcevalni pehoti kot navaden vo-
jak, tri leta kasneje je napredoval v podoficirja, leta 1857 v nadporočni-
ka, nakar se je preusmeril v intendanturo in je leta 1874 dosegel položaj
mornariškega komisarja tj. rang majorja. Kmalu za njim je prišel pravi
prostovoljec Janez Kramberger,5 ki je leta 1847 napredoval v podoficir-
ja izkrcevalne pehote. Leta 1849 je bil ranjen pred Benetkami, nato so ga
brez uspeha zdravili do leta 1851, ko je bil premeščen v kopne službe mor-
narice. Zadnji Mariborčan, ki je v tem času stopil definitivno v mornari-
co je bil Wilhelm Tegetthoff. Med mornariške kadete je stopil leta 1845
po najuspešnejšem šolanju v zgodovini avstrijskega pomorstva.6 Kakor
vemo, je zelo hitro napredoval. Po sedmih letih službe je bil poročnik boj-
ne ladje, po šestnajstih kapetan bojne ladje, po devetnajstih kontra- in po
enaindvajsetih viceadmiral. Ta čin je dobil po zmagi v bitki pri Visu leta
1866. Umrl je leta 1871, star komaj 44 let.
Kakor je to prvo obdobje prineslo maloštevilni resnično prostovoljni
kader, tako je drugo administrativno obdobje, ki ga imenujemo po dan-
skem viceadmiralu von Dahlerupu, predstavljalo tudi v Mariboru, kakor
po vsej Sloveniji, pravo odkritje pomorskega kadra. Predvsem so tu štir-
je pomorski oficirji, ki so se šolali v tako imenovani Pomorski šolski četi
v Trstu, ki je nadomestila beneško pomorsko akademijo. Prvi je bil Franc
La Motte, ki je šolanje končal leta 1854, leta 1866 pa dosegel čin poroč-
3 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der K. u. k. Marine-Offiziere und Beamte 14/2330.«
4 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der K. u. k. Marine Kommandierte 1 A–F.«
5 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter Matrosenkorp fasc. 42/123.«
6 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
233/5731b in Isolierten 1/70.« In drugi viri.
186
nične prostovoljce, da so se podali na morje. Tako je do leta 1840 prišlo v
mornariške vrste vsaj 32 mariborskih prostovoljcev. Med njimi je bil tudi
kasnejši zaupni vratar mornarice Ivan Mulec,3 ki je bil artilerijski podofi-
cir. To je do leta 1840 vse, seveda vsaj po znanih virih. Zanimivo pa je, da
je že v prvih desetletjih več prostovoljcev kot prestopnikov. Nimamo vi-
rov o ljudeh, ki so morebiti služili v trgovski mornarici, najbrž pa ni bilo
brez njih.
Najmanj mornariškega kadra je dal Maribor v letih med 1841 in 1848,
ko se predvsem gorenjsko-koroški del celinske Slovenije zelo lepo uvelja-
vlja s svojim kadrom. V tem času je prišlo iz Maribora v vrste vojne mor-
narice le pet ljudi. Tri je poslala policija. Med njimi je bil leta 1821 rojeni
Anton Dworschek,4 ki je moral leta 1841 podpisati »prostovoljno« izjavo
o 16-letnem službovanju. Začel je v izkrcevalni pehoti kot navaden vo-
jak, tri leta kasneje je napredoval v podoficirja, leta 1857 v nadporočni-
ka, nakar se je preusmeril v intendanturo in je leta 1874 dosegel položaj
mornariškega komisarja tj. rang majorja. Kmalu za njim je prišel pravi
prostovoljec Janez Kramberger,5 ki je leta 1847 napredoval v podoficir-
ja izkrcevalne pehote. Leta 1849 je bil ranjen pred Benetkami, nato so ga
brez uspeha zdravili do leta 1851, ko je bil premeščen v kopne službe mor-
narice. Zadnji Mariborčan, ki je v tem času stopil definitivno v mornari-
co je bil Wilhelm Tegetthoff. Med mornariške kadete je stopil leta 1845
po najuspešnejšem šolanju v zgodovini avstrijskega pomorstva.6 Kakor
vemo, je zelo hitro napredoval. Po sedmih letih službe je bil poročnik boj-
ne ladje, po šestnajstih kapetan bojne ladje, po devetnajstih kontra- in po
enaindvajsetih viceadmiral. Ta čin je dobil po zmagi v bitki pri Visu leta
1866. Umrl je leta 1871, star komaj 44 let.
Kakor je to prvo obdobje prineslo maloštevilni resnično prostovoljni
kader, tako je drugo administrativno obdobje, ki ga imenujemo po dan-
skem viceadmiralu von Dahlerupu, predstavljalo tudi v Mariboru, kakor
po vsej Sloveniji, pravo odkritje pomorskega kadra. Predvsem so tu štir-
je pomorski oficirji, ki so se šolali v tako imenovani Pomorski šolski četi
v Trstu, ki je nadomestila beneško pomorsko akademijo. Prvi je bil Franc
La Motte, ki je šolanje končal leta 1854, leta 1866 pa dosegel čin poroč-
3 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der K. u. k. Marine-Offiziere und Beamte 14/2330.«
4 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der K. u. k. Marine Kommandierte 1 A–F.«
5 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter Matrosenkorp fasc. 42/123.«
6 ÖStA, KA, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
233/5731b in Isolierten 1/70.« In drugi viri.
186
