Page 188 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 188
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
te, 5 podoficirjev palube, 3 so pripadali mornariški artileriji in dva stro-
kam arsenala.14 K vsem tem moramo prišteti še kakih pet uradnikov trgo-
vske mornarice v Trstu, katerih imena in dejavnost bo treba še ugotoviti.
Potemtakem imamo za čas Dahlerupove administracije (1849–1868)
28 pomorskih oficirjev, podoficirjev in uradnikov iz naše severne prestol-
nice. To na prvi pogled ni mnogo. Ali treba je reči, da so bila v tem času
napredovanja še precej redka, čeprav so bili slovenski pripadniki morna-
rice v tem že na boljšem kot npr. hrvaški, italijanski in madžarski. Na vsa-
kega slovenskega oficirja, podoficirja in uradnika je v tej dobi prišlo po 6
slovenskih mornarjev prostovoljcev. V veliki meri je mogoče temu slediti
tudi po pokrajinah in mestih. Za Maribor pa to dejstvo prav lahko vzame-
mo kot pravilo. Tako dobimo – poleg omenjenih – še okoli 170 mornarjev,
kar pomeni okoli 200 pomorščakov v 19 letih, ali povprečno več kot 10 na
leto. To pa je že precej, število pa je bilo gotovo še precej večje.
Od leta 1866 do 1871 je bil na čelu mornarice Wilhelm Tegetthoff, de-
loma kot poveljnik, deloma kot cesarjev svetovalec za mornariške zadeve
in potrebe. Leta 1868 je dal reformirati mornariško administracijo s tem,
da je bila deloma izpopolnjena, deloma pa poenostavljena. Tako reformi-
rana administracija je bila v veljavi do leta 1882. Pravilo Tegetthoffove
personalne administracije je bilo: maksimalno izkoristiti star oficirski,
predvsem pa uradniški kader. Zato je v njegovi dobi zelo malo namesti-
tev novih uradnikov, z izjemo intendantskih strokovnjakov. Tudi šolanje
oficirjev je v tedanji dobi doživljalo precejšnjo spremembo, ki je v osno-
vi pomenila vsebinsko poglobitev, ker je postajalo vedno bolj zahtevno
in je vedno bolj natančno in ažurno spremljalo vse novosti v gradnji la-
dij, v strategiji in taktiki, v navtičnih znanostih, skratka v vseh vojno-
pomorskih disciplinah. Zato se ne čudimo, če je v tej dobi prišlo s slo-
venskega ozemlja razmeroma manj oficirjev kot v prejšnji administraciji.
Vsebinsko obogatitev najdemo pri nas v odlično šolanih oficirjih, ki so
razmeroma lahko napredovali, ker so imeli s šole dobro podlago. Med
44 bodočimi oficirji, ki so prišli tedaj iz slovenskega cestnega križa, so
14 ÖStA, KA, »Conduitliste 1849–1858 fasc. 21 [izkrcevalna pehota: Jožef Thalen],
fasc. 22 [Franc Majer], fasc. 17 [Ivan Klep in Karl Deutscher], fasc. 9 [Avgust We-
nedikter], fasc. 28 [in Ivan Julij Kubin], fasc. 27 [podoficirji palube: Vinko Gram-
puž ali Trampuž], fasc. 35 [Karl Baatz in Mihael Lekine], fasc. 33 [Rupert Robič in
Jožef Martini], fasc. 17 [artilerijski podoficirji: Ivan Klep], fasc. 22 [Ivan Schloss in
Ivan Oswald], Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
90/2237 [arsenal: nižji strojni mojster (položaj vodnika) Franc Huth] in Grundbu-
chblätter der K. u. k. Kriegsmarine Seearsenal in Pola 1/109 [delavec 2. reda (polo-
žaj podnaredmka) Vinko Lesjak].«
188
te, 5 podoficirjev palube, 3 so pripadali mornariški artileriji in dva stro-
kam arsenala.14 K vsem tem moramo prišteti še kakih pet uradnikov trgo-
vske mornarice v Trstu, katerih imena in dejavnost bo treba še ugotoviti.
Potemtakem imamo za čas Dahlerupove administracije (1849–1868)
28 pomorskih oficirjev, podoficirjev in uradnikov iz naše severne prestol-
nice. To na prvi pogled ni mnogo. Ali treba je reči, da so bila v tem času
napredovanja še precej redka, čeprav so bili slovenski pripadniki morna-
rice v tem že na boljšem kot npr. hrvaški, italijanski in madžarski. Na vsa-
kega slovenskega oficirja, podoficirja in uradnika je v tej dobi prišlo po 6
slovenskih mornarjev prostovoljcev. V veliki meri je mogoče temu slediti
tudi po pokrajinah in mestih. Za Maribor pa to dejstvo prav lahko vzame-
mo kot pravilo. Tako dobimo – poleg omenjenih – še okoli 170 mornarjev,
kar pomeni okoli 200 pomorščakov v 19 letih, ali povprečno več kot 10 na
leto. To pa je že precej, število pa je bilo gotovo še precej večje.
Od leta 1866 do 1871 je bil na čelu mornarice Wilhelm Tegetthoff, de-
loma kot poveljnik, deloma kot cesarjev svetovalec za mornariške zadeve
in potrebe. Leta 1868 je dal reformirati mornariško administracijo s tem,
da je bila deloma izpopolnjena, deloma pa poenostavljena. Tako reformi-
rana administracija je bila v veljavi do leta 1882. Pravilo Tegetthoffove
personalne administracije je bilo: maksimalno izkoristiti star oficirski,
predvsem pa uradniški kader. Zato je v njegovi dobi zelo malo namesti-
tev novih uradnikov, z izjemo intendantskih strokovnjakov. Tudi šolanje
oficirjev je v tedanji dobi doživljalo precejšnjo spremembo, ki je v osno-
vi pomenila vsebinsko poglobitev, ker je postajalo vedno bolj zahtevno
in je vedno bolj natančno in ažurno spremljalo vse novosti v gradnji la-
dij, v strategiji in taktiki, v navtičnih znanostih, skratka v vseh vojno-
pomorskih disciplinah. Zato se ne čudimo, če je v tej dobi prišlo s slo-
venskega ozemlja razmeroma manj oficirjev kot v prejšnji administraciji.
Vsebinsko obogatitev najdemo pri nas v odlično šolanih oficirjih, ki so
razmeroma lahko napredovali, ker so imeli s šole dobro podlago. Med
44 bodočimi oficirji, ki so prišli tedaj iz slovenskega cestnega križa, so
14 ÖStA, KA, »Conduitliste 1849–1858 fasc. 21 [izkrcevalna pehota: Jožef Thalen],
fasc. 22 [Franc Majer], fasc. 17 [Ivan Klep in Karl Deutscher], fasc. 9 [Avgust We-
nedikter], fasc. 28 [in Ivan Julij Kubin], fasc. 27 [podoficirji palube: Vinko Gram-
puž ali Trampuž], fasc. 35 [Karl Baatz in Mihael Lekine], fasc. 33 [Rupert Robič in
Jožef Martini], fasc. 17 [artilerijski podoficirji: Ivan Klep], fasc. 22 [Ivan Schloss in
Ivan Oswald], Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine Offiziere und Beamte
90/2237 [arsenal: nižji strojni mojster (položaj vodnika) Franc Huth] in Grundbu-
chblätter der K. u. k. Kriegsmarine Seearsenal in Pola 1/109 [delavec 2. reda (polo-
žaj podnaredmka) Vinko Lesjak].«
188
