Page 206 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 206
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Tolminec veliki admiral Anton Haus jo je ocenil za zgledno, kljub temu,
da je vsebovala rubrike o politični zanesljivosti ali nezanesljivosti, ki jih
pa v njegovi dobi niso uporabljali.
Personalna administracija kraljevske mornarice v Jugoslaviji je bila
povzeta po zadnji avstrijski administraciji, le s to razliko, da so vse perso-
nalne kartoteke za podoficirje z napredovanji vred vodile vojnopomorske
šole, od koder so posamezni podoficirji izhajali in to vse dokler se podofi-
cirji visokih činov niso odločili opraviti oficirski izpit v svoji stroki. Tedaj
so bile take mape izročene štabu mornarice.
Med NOB so bili seznami vojskujočih se mornarjev precej ohlapni
in netočni, z delno izjemo mornariškega odreda 31. divizije, ki je vodil
še kar točno evidenco svojega kadra. Mornariški odred Koper je imel se-
zname po partizanskih imenih, tako da je stvarna rekonstrukcija kadra
zelo težavna. Vsi drugi seznami so precej pomanjkljivi predvsem v pogle-
du podatkov o krajih in datumih rojstva. Povojna administracija je še taj-
na, zato bomo poskusili spregovoriti le o kadru, ki se je odločil za trgo-
vsko mornarico.
Kot rečeno, je bila prva avstrijska personalna administracija deloma
še zasnovana na galjotstvu v slabem pomenu besede, kar pomeni na pri-
sili. Zato se ne smemo čuditi, če so bili prvi celjski mornarji do leta 1848
v glavnem mladinski prestopniki ali fantje, ki se niso strinjali z delitvi-
jo premoženja ob očetovem testamentu, razgrajači in podobni žandarme-
riji nezaželeni elementi. Zdi se, da jih je žandarmerija gnala v mornari-
co često tudi s privolitvijo staršev. Prve take celjske mornarje srečamo
že leta 1829. Žandarji so jih s furmani prepeljali do Trsta, kjer so jih iz-
ročili rekrutacijskim oficirjem. Le-ti so jih »prepričali«, da so »prostovolj-
no podpisali obvezo šestnajstletnega službovanja«. Tako dolgo službova-
nje je bilo tedaj normalno. V imenovani skupini prestopnikov je bilo šest
celjskih fantov. Že leto dni kasneje je sledila druga skupina, ki je štela
enajst prestopnikov iz Celja. Leta 1833 so žandarji predali mornarici na-
daljnjih pet prestopnikov. Nato sledi nekaj let, ko viri ne omenjajo celj-
skih prisilnih mornarjev. Toda leta 1839 imamo dotlej največjo skupino
Celjanov (najbrž je bil med njimi marsikateri mladenič iz bližnjih vasi),
ki so bili predani pomorskemu rekrutacijskemu uradu v Trstu. Bilo jih je
štirinajst. Nadaljnjih šest mladeničev je žandarmerija izročila leta 1844.
Med njimi je bil Gustav Metz, rojen sicer drugje, vendar pristojen v Celje.
Končno so žandarji leta 1847 predali mornarici še zadnjo trojko prestop-
nikov, med katerimi se je znašel Johan Ruttner. Torej je med leti 1829 in
206
Tolminec veliki admiral Anton Haus jo je ocenil za zgledno, kljub temu,
da je vsebovala rubrike o politični zanesljivosti ali nezanesljivosti, ki jih
pa v njegovi dobi niso uporabljali.
Personalna administracija kraljevske mornarice v Jugoslaviji je bila
povzeta po zadnji avstrijski administraciji, le s to razliko, da so vse perso-
nalne kartoteke za podoficirje z napredovanji vred vodile vojnopomorske
šole, od koder so posamezni podoficirji izhajali in to vse dokler se podofi-
cirji visokih činov niso odločili opraviti oficirski izpit v svoji stroki. Tedaj
so bile take mape izročene štabu mornarice.
Med NOB so bili seznami vojskujočih se mornarjev precej ohlapni
in netočni, z delno izjemo mornariškega odreda 31. divizije, ki je vodil
še kar točno evidenco svojega kadra. Mornariški odred Koper je imel se-
zname po partizanskih imenih, tako da je stvarna rekonstrukcija kadra
zelo težavna. Vsi drugi seznami so precej pomanjkljivi predvsem v pogle-
du podatkov o krajih in datumih rojstva. Povojna administracija je še taj-
na, zato bomo poskusili spregovoriti le o kadru, ki se je odločil za trgo-
vsko mornarico.
Kot rečeno, je bila prva avstrijska personalna administracija deloma
še zasnovana na galjotstvu v slabem pomenu besede, kar pomeni na pri-
sili. Zato se ne smemo čuditi, če so bili prvi celjski mornarji do leta 1848
v glavnem mladinski prestopniki ali fantje, ki se niso strinjali z delitvi-
jo premoženja ob očetovem testamentu, razgrajači in podobni žandarme-
riji nezaželeni elementi. Zdi se, da jih je žandarmerija gnala v mornari-
co često tudi s privolitvijo staršev. Prve take celjske mornarje srečamo
že leta 1829. Žandarji so jih s furmani prepeljali do Trsta, kjer so jih iz-
ročili rekrutacijskim oficirjem. Le-ti so jih »prepričali«, da so »prostovolj-
no podpisali obvezo šestnajstletnega službovanja«. Tako dolgo službova-
nje je bilo tedaj normalno. V imenovani skupini prestopnikov je bilo šest
celjskih fantov. Že leto dni kasneje je sledila druga skupina, ki je štela
enajst prestopnikov iz Celja. Leta 1833 so žandarji predali mornarici na-
daljnjih pet prestopnikov. Nato sledi nekaj let, ko viri ne omenjajo celj-
skih prisilnih mornarjev. Toda leta 1839 imamo dotlej največjo skupino
Celjanov (najbrž je bil med njimi marsikateri mladenič iz bližnjih vasi),
ki so bili predani pomorskemu rekrutacijskemu uradu v Trstu. Bilo jih je
štirinajst. Nadaljnjih šest mladeničev je žandarmerija izročila leta 1844.
Med njimi je bil Gustav Metz, rojen sicer drugje, vendar pristojen v Celje.
Končno so žandarji leta 1847 predali mornarici še zadnjo trojko prestop-
nikov, med katerimi se je znašel Johan Ruttner. Torej je med leti 1829 in
206
