Page 208 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 208
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
rane, ki mu je povzročila delno invalidnost.4 Drugi je bil Vincenc Perko, ki
se je v mornariški pehoti pojavil kot petnajstletnik. To je bilo leta 1848, ko
so se Benetke uprle avstrijskim oblastem. Zaradi pridnosti so ga najprej
uvrstili med kadete. Ker pa se je zavedal, da zaradi pomanjkljive izobraz-
be ne spada mednje, je prosil, da mu prišijejo le desetniške oznake. Kot
desetnik je služil do leta 1853.5 Vir ga kasneje ne omenja več.
Po ohranjenih virih in zelo previdni oceni števila resničnih prosto-
voljcev, se je v tej prvi dobi nahajalo v mornarici okoli 65 do 70 celjskih
mornarjev in starešin. Gotovo pa je treba dodati kakih 10 do 15 prosto-
voljcev in prisilnih prostovoljcev na rovaš izgubljenih ali založenih virov.
Tako lahko rečemo, da je bilo tedaj v mornarici približno 90 Celjanov in
med njimi vsaj deset starešin in od tega 5 znanih.
Drugo administrativno obdobje (1849–1868) pomeni prvi veliki vdor
Slovencev v vojno mornarico. Z odpravo večine italijanskega kadra iz
tedaj obstoječe flote je admiral von Dahlerup na široko odprl vrata lju-
dem iz slovenskega in hrvaškega zaledja po načelu, ki ga je sam prinesel
k nam in se glasi: dobre mornarje išči v hribih. To se pozna tudi na števi-
lu Celjanov, ki so se v tem času prijavili kot prostovoljci. Omeniti je treba,
da je von Dahlerup dokončno ukinil prisilno rekrutiranje prestopnikov
in zasnoval celotno kadrovsko politiko na temeljih popolnoma prosto-
voljnih odločitev.
V tej dobi srečamo prvega navtičnega oficirja, ki je prišel iz Celja. To
je bil Karl pl. Lindner. Leta 1849 je opravil izpite na vojnopomorski aka-
demiji v Trstu. Napredoval je dokaj naglo, kajti leta 1869 je bil upokojen
kot kapetan fregate. Vštevši 3 leta vojne službe, ki so mu bila priznana
za dvojna, je služil 23 let.6 Ni znano kdaj je prišel v mornarico leta 1823
rojeni Anton Dworschek. Vsekakor je začel kot izkrcevalni pešak. Leta
1857 se v knjigi ocen pojavlja v rangu nadporočnika pomorske pehote.
Domnevamo, da se je prijavil mornarici v času blokade Benetk in da je že
po nekaj mesecih dobil prve podoficirske našitke.7 Leta 1854 se pojavlja
Johan Ruttner ml. kot navaden mornar. 12 let kasneje je bil povišan v vo-
dnika pomorske pehote, leta 1860 pa v poročnika 1. reda. V tem činu je bil
4 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter Matrosenkorp 1814–1869/55 m 2 in
Conduitliste 1849 fasc. 8.«
5 ÖStA, KA, »Conduitliste 1853 fasc. 14.«
6 ÖStA, KA, »Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere str.
297.«
7 ÖStA, KA, »Conduitliste 1857 fasc. 18.«
208
rane, ki mu je povzročila delno invalidnost.4 Drugi je bil Vincenc Perko, ki
se je v mornariški pehoti pojavil kot petnajstletnik. To je bilo leta 1848, ko
so se Benetke uprle avstrijskim oblastem. Zaradi pridnosti so ga najprej
uvrstili med kadete. Ker pa se je zavedal, da zaradi pomanjkljive izobraz-
be ne spada mednje, je prosil, da mu prišijejo le desetniške oznake. Kot
desetnik je služil do leta 1853.5 Vir ga kasneje ne omenja več.
Po ohranjenih virih in zelo previdni oceni števila resničnih prosto-
voljcev, se je v tej prvi dobi nahajalo v mornarici okoli 65 do 70 celjskih
mornarjev in starešin. Gotovo pa je treba dodati kakih 10 do 15 prosto-
voljcev in prisilnih prostovoljcev na rovaš izgubljenih ali založenih virov.
Tako lahko rečemo, da je bilo tedaj v mornarici približno 90 Celjanov in
med njimi vsaj deset starešin in od tega 5 znanih.
Drugo administrativno obdobje (1849–1868) pomeni prvi veliki vdor
Slovencev v vojno mornarico. Z odpravo večine italijanskega kadra iz
tedaj obstoječe flote je admiral von Dahlerup na široko odprl vrata lju-
dem iz slovenskega in hrvaškega zaledja po načelu, ki ga je sam prinesel
k nam in se glasi: dobre mornarje išči v hribih. To se pozna tudi na števi-
lu Celjanov, ki so se v tem času prijavili kot prostovoljci. Omeniti je treba,
da je von Dahlerup dokončno ukinil prisilno rekrutiranje prestopnikov
in zasnoval celotno kadrovsko politiko na temeljih popolnoma prosto-
voljnih odločitev.
V tej dobi srečamo prvega navtičnega oficirja, ki je prišel iz Celja. To
je bil Karl pl. Lindner. Leta 1849 je opravil izpite na vojnopomorski aka-
demiji v Trstu. Napredoval je dokaj naglo, kajti leta 1869 je bil upokojen
kot kapetan fregate. Vštevši 3 leta vojne službe, ki so mu bila priznana
za dvojna, je služil 23 let.6 Ni znano kdaj je prišel v mornarico leta 1823
rojeni Anton Dworschek. Vsekakor je začel kot izkrcevalni pešak. Leta
1857 se v knjigi ocen pojavlja v rangu nadporočnika pomorske pehote.
Domnevamo, da se je prijavil mornarici v času blokade Benetk in da je že
po nekaj mesecih dobil prve podoficirske našitke.7 Leta 1854 se pojavlja
Johan Ruttner ml. kot navaden mornar. 12 let kasneje je bil povišan v vo-
dnika pomorske pehote, leta 1860 pa v poročnika 1. reda. V tem činu je bil
4 ÖStA, KA, »Manschaftgrundbuchblätter Matrosenkorp 1814–1869/55 m 2 in
Conduitliste 1849 fasc. 8.«
5 ÖStA, KA, »Conduitliste 1853 fasc. 14.«
6 ÖStA, KA, »Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere str.
297.«
7 ÖStA, KA, »Conduitliste 1857 fasc. 18.«
208
