Page 207 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 207
Pomorščaki s celjskega območja (1829–1975)
1847 prišlo v mornarico kar 45 mladinskih prestopnikov in drugih žan-
darmeriji nezaželenih elementov. Poudariti moram, da niso bili obsojeni
za noben zločin. Zato jih je mornarica morala, če se hočemo izraziti mo-
derno, »politično prepričati«, da so se prijavili za »prostovoljce«. Tako je
prišlo do tega, da so služili v mornariških bazah in na tedanjih plovilih.
Večinoma so bili razvrščeni v mornariško izkrcevalno pehoto in ladijsko
ter obalno artilerijo.
Ne moremo reči, da bi se ti fantje v mornarici slabo obnaša-
li. Nasprotno. Bili so odlični, disciplinirani in dobro izvežbani vojaki.
Nekateri so se s pridnostjo in študijem povzpeli precej visoko. Tak je bil
na primer že imenovani Gustav Metz, ki je bil dodeljen artileriji. Kmalu
je postal desetnik in od tu se je vztrajno povzpenjal navzgor. Leta 1879 je
bil upokojen kot major ladijske artilerijske stroke.1 Tak je bil tudi Johan
Ruttner. Njega so dodelili mornariški izkrcevalni pehoti. Leta 1847 je pos-
tal desetnik. Devet let kasneje ga srečamo kot vodnika in leta 1860 je bil
artilerijski poročnik 2. reda, ker je medtem zamenjal stroko. Leta 1883 je
bil upokojen kot nadporočnik tedaj še deloma obstoječe izkrcevalne peho-
te.2 V njegovem primeru vidimo, da je bilo mogoče večkrat menjati stroko.
Ivan Jurešič iz Celja je bil verjetno prav tako prestopnik. Leta 1832 je bil
dodeljen med mornarje. Tam se je začel zavedati svoje sposobnosti za vo-
jaško in pomorsko pravo. Mornarica mu je omogočila redne izpite in do-
vršitev študija. Služil je kot oficir sodne stroke najprej v činu poročnika.
Leta 1857 je bil povišan v nadporočnika, nekaj mesecev kasneje pa v ka-
petana sodne stroke. Kot tak je služil do leta 1859, ko so ga upokojili.3 Vsi
trije so bili upokojeni z vsemi častmi.
Vsi ti prisilni prostovoljci so imeli dokaj dobro plačo in pravico do do-
pusta. Ko so se vračali v Celje, so propagirali mornarico skupaj s furma-
ni, s katerimi so prihajali, in uspeli navdušiti za pomorski poklic še kakih
20 do 25 fantov, ki so odšli iz Celja med leti 1837 in 1848 kot resnični pro-
stovoljci. Med temi srečamo dva podoficirja. Prvi je bil Franc Ruprecht,
ki se je prijavil leta 1837. Med blokado Benetk se je tako obnesel, da je bil
imenovan za desetnika. Vendar je bil že leta 1853 poslan v rezervo zaradi
1 ÖStA, KA, »Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere št. 95.«
Vsi navedeni viri za obdobje Avstrije so v Vojnem arhivu na Dunaju v oddelku Ma-
rine. V poštev so v glavnem prišli viri imenovani »Personalakten«.
2 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der Marine Offiziere und Beamte fasc. 18/3304, In-
dex Rückwärts št. 204.« In drugi viri.
3 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 98/2398 in Grundbuch der Marine Persionierten
str. 37/118.« In drugi viri.
207
1847 prišlo v mornarico kar 45 mladinskih prestopnikov in drugih žan-
darmeriji nezaželenih elementov. Poudariti moram, da niso bili obsojeni
za noben zločin. Zato jih je mornarica morala, če se hočemo izraziti mo-
derno, »politično prepričati«, da so se prijavili za »prostovoljce«. Tako je
prišlo do tega, da so služili v mornariških bazah in na tedanjih plovilih.
Večinoma so bili razvrščeni v mornariško izkrcevalno pehoto in ladijsko
ter obalno artilerijo.
Ne moremo reči, da bi se ti fantje v mornarici slabo obnaša-
li. Nasprotno. Bili so odlični, disciplinirani in dobro izvežbani vojaki.
Nekateri so se s pridnostjo in študijem povzpeli precej visoko. Tak je bil
na primer že imenovani Gustav Metz, ki je bil dodeljen artileriji. Kmalu
je postal desetnik in od tu se je vztrajno povzpenjal navzgor. Leta 1879 je
bil upokojen kot major ladijske artilerijske stroke.1 Tak je bil tudi Johan
Ruttner. Njega so dodelili mornariški izkrcevalni pehoti. Leta 1847 je pos-
tal desetnik. Devet let kasneje ga srečamo kot vodnika in leta 1860 je bil
artilerijski poročnik 2. reda, ker je medtem zamenjal stroko. Leta 1883 je
bil upokojen kot nadporočnik tedaj še deloma obstoječe izkrcevalne peho-
te.2 V njegovem primeru vidimo, da je bilo mogoče večkrat menjati stroko.
Ivan Jurešič iz Celja je bil verjetno prav tako prestopnik. Leta 1832 je bil
dodeljen med mornarje. Tam se je začel zavedati svoje sposobnosti za vo-
jaško in pomorsko pravo. Mornarica mu je omogočila redne izpite in do-
vršitev študija. Služil je kot oficir sodne stroke najprej v činu poročnika.
Leta 1857 je bil povišan v nadporočnika, nekaj mesecev kasneje pa v ka-
petana sodne stroke. Kot tak je služil do leta 1859, ko so ga upokojili.3 Vsi
trije so bili upokojeni z vsemi častmi.
Vsi ti prisilni prostovoljci so imeli dokaj dobro plačo in pravico do do-
pusta. Ko so se vračali v Celje, so propagirali mornarico skupaj s furma-
ni, s katerimi so prihajali, in uspeli navdušiti za pomorski poklic še kakih
20 do 25 fantov, ki so odšli iz Celja med leti 1837 in 1848 kot resnični pro-
stovoljci. Med temi srečamo dva podoficirja. Prvi je bil Franc Ruprecht,
ki se je prijavil leta 1837. Med blokado Benetk se je tako obnesel, da je bil
imenovan za desetnika. Vendar je bil že leta 1853 poslan v rezervo zaradi
1 ÖStA, KA, »Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere št. 95.«
Vsi navedeni viri za obdobje Avstrije so v Vojnem arhivu na Dunaju v oddelku Ma-
rine. V poštev so v glavnem prišli viri imenovani »Personalakten«.
2 ÖStA, KA, »Grundbuchblätter der Marine Offiziere und Beamte fasc. 18/3304, In-
dex Rückwärts št. 204.« In drugi viri.
3 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 98/2398 in Grundbuch der Marine Persionierten
str. 37/118.« In drugi viri.
207
