Page 243 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 243
Koroški Slovenci v vojnem pomorstvu (1838–1918)
dedičem, vendar so imeli trgovci večje možnosti, da bi šolali svoje otro-
ke na univerzah, kakor so jih imeli kmetje in uradniki. Večina koroških
trgovcev je pošiljala svoje otroke na Dunaj in v Graz. Zato je čisto gotovo,
da je v devetih primerih, s katerimi imamo tukaj opravka, igralo morje,
tj. tisti oddaljeni, tako rekoč veličastni element, o katerem so se trgovci
pogovarjali ob vrnitvi s svojih trgovskih potovanj, glavno vlogo pri izbi-
ri poklica.
Med oficirji imamo dalje šest plemiških sinov. To je razumljivo že iz
dejstva, da je bil oficirski stan že po tradiciji nekako rezerviran za ple-
miče. Da jih je bilo v mornarici – v razmerju do drugih rodov vojske –
tako malo, je bila pravzaprav zasluga kontraadmirala Flanegana iz Trsta
(od leta 1826 je bil namestnik komandanta mornarice), ki je hotel imeti v
mornarici pomorščake, ne pa nekoristnih oficirjev. Tako so se morali tudi
plemiči podati v pomorsko akademijo in iti skozi vse vežbe, ki so bile pot-
rebne za pomorskega oficirja. Zato lahko rečemo, da so bili omenjeni ple-
miči enakopravni drugim oficirjem. Dokaz je tudi v tem, da so bili prisi-
ljeni iti v penzijo, če se niso obnesli kot oficirji vojnega pomorstva. Štirje
koroški oficirji (če štejemo še oba sinova kontraadmirala Žonte, jih je bilo
šest) so izšli iz vrst oficirjev. To je razumljivo, ker so tako nadaljevali dru-
žinsko vojaško tradicijo. Družin z vojaško tradicijo pa v tedanji Sloveniji
ni bilo tako malo. Na koncu je treba spregovoriti še o štirih zdravstvenih
in tehničnih oficirjih, ki so nadaljevali poklic svojih očetov. Pri njihovem
vstopu v mornarico je odločala stroka. Pomorska medicina je bila tedaj še
v povojih in ta novost je privlačila. Pomorski zdravniki so tedaj pravza-
prav orali ledino. Če so se predali tej novi zvrsti medicine in znanstvene-
mu proučevanju pomorskih bolezni, so se lažje afirmirali in napredovali.
Isto velja za pomorske inženirje, še posebej za elektroinženirja Riharda
Canavala, ki se je odločil za očetov poklic, vendar v novi, mornariški stro-
ki, ki je prav tedaj postala zelo aktualna in zanimiva.
Oglejmo si sedaj še odnos koroških mornariških oficirjev do službe
oziroma čas, ki so ga preživeli v mornarici. Če bi verjeli v tezo o konti-
nentalnosti slovenskega naroda, še posebej koroških Slovencev, bi mora-
li zaključiti, da je bila njihova mornariška službena doba le kratka, ali bo-
lje neka avantura, katere so se hitro naveličali. Vendar ni tako. Dvanajst
od omenjenih oficirjev je služilo v mornarici po več kot dvajset let in
šestnajst od 13 do 20 let. Med temi sta bila dva s petdesetletno, eden z
oseminštiridesetletno, eden z devetintridesetletno in eden s petintride-
setletno službeno dobo, pri čemer niso všteta dvojna leta za čas vojne.
243
dedičem, vendar so imeli trgovci večje možnosti, da bi šolali svoje otro-
ke na univerzah, kakor so jih imeli kmetje in uradniki. Večina koroških
trgovcev je pošiljala svoje otroke na Dunaj in v Graz. Zato je čisto gotovo,
da je v devetih primerih, s katerimi imamo tukaj opravka, igralo morje,
tj. tisti oddaljeni, tako rekoč veličastni element, o katerem so se trgovci
pogovarjali ob vrnitvi s svojih trgovskih potovanj, glavno vlogo pri izbi-
ri poklica.
Med oficirji imamo dalje šest plemiških sinov. To je razumljivo že iz
dejstva, da je bil oficirski stan že po tradiciji nekako rezerviran za ple-
miče. Da jih je bilo v mornarici – v razmerju do drugih rodov vojske –
tako malo, je bila pravzaprav zasluga kontraadmirala Flanegana iz Trsta
(od leta 1826 je bil namestnik komandanta mornarice), ki je hotel imeti v
mornarici pomorščake, ne pa nekoristnih oficirjev. Tako so se morali tudi
plemiči podati v pomorsko akademijo in iti skozi vse vežbe, ki so bile pot-
rebne za pomorskega oficirja. Zato lahko rečemo, da so bili omenjeni ple-
miči enakopravni drugim oficirjem. Dokaz je tudi v tem, da so bili prisi-
ljeni iti v penzijo, če se niso obnesli kot oficirji vojnega pomorstva. Štirje
koroški oficirji (če štejemo še oba sinova kontraadmirala Žonte, jih je bilo
šest) so izšli iz vrst oficirjev. To je razumljivo, ker so tako nadaljevali dru-
žinsko vojaško tradicijo. Družin z vojaško tradicijo pa v tedanji Sloveniji
ni bilo tako malo. Na koncu je treba spregovoriti še o štirih zdravstvenih
in tehničnih oficirjih, ki so nadaljevali poklic svojih očetov. Pri njihovem
vstopu v mornarico je odločala stroka. Pomorska medicina je bila tedaj še
v povojih in ta novost je privlačila. Pomorski zdravniki so tedaj pravza-
prav orali ledino. Če so se predali tej novi zvrsti medicine in znanstvene-
mu proučevanju pomorskih bolezni, so se lažje afirmirali in napredovali.
Isto velja za pomorske inženirje, še posebej za elektroinženirja Riharda
Canavala, ki se je odločil za očetov poklic, vendar v novi, mornariški stro-
ki, ki je prav tedaj postala zelo aktualna in zanimiva.
Oglejmo si sedaj še odnos koroških mornariških oficirjev do službe
oziroma čas, ki so ga preživeli v mornarici. Če bi verjeli v tezo o konti-
nentalnosti slovenskega naroda, še posebej koroških Slovencev, bi mora-
li zaključiti, da je bila njihova mornariška službena doba le kratka, ali bo-
lje neka avantura, katere so se hitro naveličali. Vendar ni tako. Dvanajst
od omenjenih oficirjev je služilo v mornarici po več kot dvajset let in
šestnajst od 13 do 20 let. Med temi sta bila dva s petdesetletno, eden z
oseminštiridesetletno, eden z devetintridesetletno in eden s petintride-
setletno službeno dobo, pri čemer niso všteta dvojna leta za čas vojne.
243
