Page 244 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 244
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Dalje imamo skupino trinajstih oficirjev, ki so služili od šest do deset let,
in sedemnajst takih, ki so služili od enega do pet let. Poprečna službena
doba vseh oficirjev s Koroške znaša 13 let in 11 mesecev, kar je razmero-
ma ugodno. Vendar če upoštevamo, da je eden od njih umrl po prvem letu
službe, da so trije umrli v nesrečah po dveh ali treh letih službe in da jih
je bilo vsaj enajst predčasno upokojenih zaradi trajne invalidnosti ali bo-
lezni, in končno da jih je vsaj kakih deset služilo samo po dve do tri leta,
ker so prišli v mornarico že v času prve svetovne vojne, potem se popre-
čje službenih let zelo dvigne. V tem primeru moramo namreč upoštevati
poprečje samo za 34 oficirjev. Če vse to upoštevamo, znaša poprečje služ-
bovanja za koroške mornariške oficirje 23 let in 12 dni. To pa je v okvi-
ru Avstro-Ogrske že nadpovprečna službena doba, kajti takšno poprečje
znaša v okviru tedanje države 22 let in 3 mesece. Niti za dalmatinske ofi-
cirje nisem mogel izračunati tako visoke službene dobe.
Torej lahko mirno rečemo, da je bil koroški mornariški kader res-
nično dober in da je na morju ostajal v veliki večini primerov do upoko-
jitve, ki pa je mnogokrat prišla predčasno ali zaradi obolelosti in invali-
dnosti, pridobljene v vojni in pomorskih nesrečah, ali pa zaradi tega, ker
določeni oficirji ob prehodu od lesenih na železne ladje niso imeli več po-
gojev za napredovanje. Ta poslednji vzrok upokojitve pa velja za Korošce
samo enkrat. Pa tudi ta upokojitev ni veljala za Slovenca. Po drugi strani
bi omenjeno poprečje izgledalo drugače, če bi imeli nekateri koroški ofi-
cirji možnost služiti tudi po letu 1918, saj jim je konec vojne prekinilo ka-
riero na polovici ali še manj in so bili povečini upokojeni leta 1919. Kot
razlog za upokojitev pa so avstrijske oblasti navedle »konec vojne«.
Iz vseh teh razlogov lahko rečemo, da je bila slovenska Koroška v
okviru Avstro-Ogrske vse prej kot kontinentalna dežela. Od tridesetih let
19. stoletja do konca prve svetovne vojne je imela stalno svoj kader v voj-
ni mornarici. Tako tudi vemo, da so bili na morju prisotni koroški ladjarji
kapitalisti in koroški kapitani in drugi oficirji trgovske mornarice. Kakor
druge slovenske dežele je tudi Koroška tedaj izpričevala precejšnjo po-
morsko usmerjenost. To ugotovitev potrjujejo tudi viri, ki jih pri tej raz-
pravi nismo upoštevali.
Viri in literatura
Za to razpravo sem uporabil samo vire iz Vojnega arhiva na Dunaju. V
prvi vrsti prihajajo v poštev Temeljne knjige avstrijskih oficirjev. Te so
bile načete leta 1814. Ohranjene so skoraj vse, vendar samo do leta 1880.
244
Dalje imamo skupino trinajstih oficirjev, ki so služili od šest do deset let,
in sedemnajst takih, ki so služili od enega do pet let. Poprečna službena
doba vseh oficirjev s Koroške znaša 13 let in 11 mesecev, kar je razmero-
ma ugodno. Vendar če upoštevamo, da je eden od njih umrl po prvem letu
službe, da so trije umrli v nesrečah po dveh ali treh letih službe in da jih
je bilo vsaj enajst predčasno upokojenih zaradi trajne invalidnosti ali bo-
lezni, in končno da jih je vsaj kakih deset služilo samo po dve do tri leta,
ker so prišli v mornarico že v času prve svetovne vojne, potem se popre-
čje službenih let zelo dvigne. V tem primeru moramo namreč upoštevati
poprečje samo za 34 oficirjev. Če vse to upoštevamo, znaša poprečje služ-
bovanja za koroške mornariške oficirje 23 let in 12 dni. To pa je v okvi-
ru Avstro-Ogrske že nadpovprečna službena doba, kajti takšno poprečje
znaša v okviru tedanje države 22 let in 3 mesece. Niti za dalmatinske ofi-
cirje nisem mogel izračunati tako visoke službene dobe.
Torej lahko mirno rečemo, da je bil koroški mornariški kader res-
nično dober in da je na morju ostajal v veliki večini primerov do upoko-
jitve, ki pa je mnogokrat prišla predčasno ali zaradi obolelosti in invali-
dnosti, pridobljene v vojni in pomorskih nesrečah, ali pa zaradi tega, ker
določeni oficirji ob prehodu od lesenih na železne ladje niso imeli več po-
gojev za napredovanje. Ta poslednji vzrok upokojitve pa velja za Korošce
samo enkrat. Pa tudi ta upokojitev ni veljala za Slovenca. Po drugi strani
bi omenjeno poprečje izgledalo drugače, če bi imeli nekateri koroški ofi-
cirji možnost služiti tudi po letu 1918, saj jim je konec vojne prekinilo ka-
riero na polovici ali še manj in so bili povečini upokojeni leta 1919. Kot
razlog za upokojitev pa so avstrijske oblasti navedle »konec vojne«.
Iz vseh teh razlogov lahko rečemo, da je bila slovenska Koroška v
okviru Avstro-Ogrske vse prej kot kontinentalna dežela. Od tridesetih let
19. stoletja do konca prve svetovne vojne je imela stalno svoj kader v voj-
ni mornarici. Tako tudi vemo, da so bili na morju prisotni koroški ladjarji
kapitalisti in koroški kapitani in drugi oficirji trgovske mornarice. Kakor
druge slovenske dežele je tudi Koroška tedaj izpričevala precejšnjo po-
morsko usmerjenost. To ugotovitev potrjujejo tudi viri, ki jih pri tej raz-
pravi nismo upoštevali.
Viri in literatura
Za to razpravo sem uporabil samo vire iz Vojnega arhiva na Dunaju. V
prvi vrsti prihajajo v poštev Temeljne knjige avstrijskih oficirjev. Te so
bile načete leta 1814. Ohranjene so skoraj vse, vendar samo do leta 1880.
244
