Page 241 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 241
Koroški Slovenci v vojnem pomorstvu (1838–1918)
Poleg tega imamo tri oficirje, ki so vpisali slovenščino na četrto
mesto. To so Daublebsky von Sterneck, Opi in Fajt. Dalje je tu še pristni
Nemec kadet Percy Preissier, ki se je slovenščine naučil v mornarici in se z
njo ponaša na tretjem, mestu med jeziki pred francoščino in jugoslovan-
ščino. Če je vprašanje, ali sta se Opl in Daublebsky počutila Slovenca, ne
bi smelo biti tega vprašanja pri Fajtu, ki je kasneje služboval v slovenskem
zaledju. Vendar mislim, da se je tudi Daublebsky zavedal svojega rojstne-
ga kraja, saj je skozi vse mornariško življenje vestno vpisoval tudi naš je-
zik med ostale jezike, ki jih je govoril.
Nasproti omenjenim lahko postavimo izrazito nemško manjši-
no, ki so jo predstavljali zastavnik Willenbeck, kap. korv. Gustav Fautz,
kap. korv. Hubert Ehrenwert, kadet Paul Hauser, kadet Hubert Huber in
Siegfried Bauer-Hansl.
Nasproti 38 Slovencem je bilo torej samo šest takih, ki so se progla-
šali za izrazite Nemce.
Je pa tu še skupina ljudi, ki so kljub deloma nemškim priimkom ned-
vomno slovenskega izvora , so pa svojo nacionalnost že izgubljali. To so v
glavnem vsi tisti, ki so že na začetku službovanja vpisali na tretje ali četr-
to mesto srbohrvaščino ali jugoslovanščino, ker je bil to jezik, ki je bil po-
treben za sporazumevanje na hrvaški obali. V to skupino spadata Emerik
in Erik Žonta, Jožef Kogelnik, Artur Hamberger, Rudolf Švenk in Gustav
Okorn. Kakor je videti, je tudi ta skupina precej nepomembna.
Toda nasproti pristnim nemškim in v nemštvu se izgubljajočim ofi-
cirjem stoji še ena skupina, ki jo lahko karakteriziramo kot skupino od-
ličnih koroških narodnjakov. To so ljudje, ki se niso ustrašili vpisati slo-
venščine na mesto enega od obveznih jezikov, tj. na mesto italijanščine
ali celo nemščine. Tako je na primer kontraadmiral Karl Žonta vpisal slo-
venščino na drugo mesto. Celo več. V zapisu se ponaša s tem, da jo pozna
»v besedi in pismu«. Na tretje mesto je vpisal srbohrvaščino, medtem ko
je »obvezno« italijanščino pomaknil na četrto mesto. Na drugo mesto so
slovenščino vpisali tudi art. kapetan Johan Welscher, dr. Viktor Slamnik
in kadeta Johan Šuman ter Valter Zanoškar. Da bo slika popolna, naj
omenim še dva oficirja, ki sta vpisala naš jezik na prvo mesto. To sta pl.
Viljem Perrelli in štabni zdravnik Rudolf Steiner, oba iz Celovca. Zapisa
sta sicer različna, pomenita pa pravzaprav isto. Perrelli je v originalu zapi-
sal »slovenisch«, Steiner pa »slawisch«. Dokaz, da gre v obeh primerih za
naš jezik, je v tem, da sta se v nekaj letih po prihodu v mornarico priuči-
la tudi srbohrvaščini, ki sta jo kasneje vpisovala poleg slovenščine. Da sta
241
Poleg tega imamo tri oficirje, ki so vpisali slovenščino na četrto
mesto. To so Daublebsky von Sterneck, Opi in Fajt. Dalje je tu še pristni
Nemec kadet Percy Preissier, ki se je slovenščine naučil v mornarici in se z
njo ponaša na tretjem, mestu med jeziki pred francoščino in jugoslovan-
ščino. Če je vprašanje, ali sta se Opl in Daublebsky počutila Slovenca, ne
bi smelo biti tega vprašanja pri Fajtu, ki je kasneje služboval v slovenskem
zaledju. Vendar mislim, da se je tudi Daublebsky zavedal svojega rojstne-
ga kraja, saj je skozi vse mornariško življenje vestno vpisoval tudi naš je-
zik med ostale jezike, ki jih je govoril.
Nasproti omenjenim lahko postavimo izrazito nemško manjši-
no, ki so jo predstavljali zastavnik Willenbeck, kap. korv. Gustav Fautz,
kap. korv. Hubert Ehrenwert, kadet Paul Hauser, kadet Hubert Huber in
Siegfried Bauer-Hansl.
Nasproti 38 Slovencem je bilo torej samo šest takih, ki so se progla-
šali za izrazite Nemce.
Je pa tu še skupina ljudi, ki so kljub deloma nemškim priimkom ned-
vomno slovenskega izvora , so pa svojo nacionalnost že izgubljali. To so v
glavnem vsi tisti, ki so že na začetku službovanja vpisali na tretje ali četr-
to mesto srbohrvaščino ali jugoslovanščino, ker je bil to jezik, ki je bil po-
treben za sporazumevanje na hrvaški obali. V to skupino spadata Emerik
in Erik Žonta, Jožef Kogelnik, Artur Hamberger, Rudolf Švenk in Gustav
Okorn. Kakor je videti, je tudi ta skupina precej nepomembna.
Toda nasproti pristnim nemškim in v nemštvu se izgubljajočim ofi-
cirjem stoji še ena skupina, ki jo lahko karakteriziramo kot skupino od-
ličnih koroških narodnjakov. To so ljudje, ki se niso ustrašili vpisati slo-
venščine na mesto enega od obveznih jezikov, tj. na mesto italijanščine
ali celo nemščine. Tako je na primer kontraadmiral Karl Žonta vpisal slo-
venščino na drugo mesto. Celo več. V zapisu se ponaša s tem, da jo pozna
»v besedi in pismu«. Na tretje mesto je vpisal srbohrvaščino, medtem ko
je »obvezno« italijanščino pomaknil na četrto mesto. Na drugo mesto so
slovenščino vpisali tudi art. kapetan Johan Welscher, dr. Viktor Slamnik
in kadeta Johan Šuman ter Valter Zanoškar. Da bo slika popolna, naj
omenim še dva oficirja, ki sta vpisala naš jezik na prvo mesto. To sta pl.
Viljem Perrelli in štabni zdravnik Rudolf Steiner, oba iz Celovca. Zapisa
sta sicer različna, pomenita pa pravzaprav isto. Perrelli je v originalu zapi-
sal »slovenisch«, Steiner pa »slawisch«. Dokaz, da gre v obeh primerih za
naš jezik, je v tem, da sta se v nekaj letih po prihodu v mornarico priuči-
la tudi srbohrvaščini, ki sta jo kasneje vpisovala poleg slovenščine. Da sta
241
