Page 247 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 247
Slovenski mornarji Avstrije v obrambi
Dalmacije in Istre (1849–1917)1
Uvod
Jadransko morje pomeni najpomembnejšo pomorsko pot v Evropi. Tu je
najzanesljivejša vez med Sredozemljem in Srednjo Evropo!
Mnogi narodi in države so se borili za to, da bi ga nadzorovali in
ta boj je trajal več kot dve tisočletji; šele v sedanji dobi se je umiril. Iliri,
Rimljani, Grki in Bizantinci, vladarji raznih srednjeveških držav, Hrvati,
Benečani, Francozi, Avstrijci, Angleži ter Italijani, vsi ti so poizkusili po-
polnoma ali deloma zagospodariti nad njim in si zagotoviti bodisi politič-
no nadzorstvo nad obrežnimi mesti in pokrajinami kakor tudi monopol
nad izvozno in uvozno trgovino. Največ časa so tu gospodarile Benetke,
ki so Jadran proglasile za svojo domeno. »Sinus Veneciarum«, »Golfo di
Venezia« ali celo »Mare nostrum«, so bila najpogostejša imena na teda-
njih zemljevidih. Istra in Dalmacija, razen Trsta in Dubrovnika, sta bili
pod Benetkami. Tja se je stekal tudi največji del jadranske trgovine, pred-
vsem z monopolnimi artikli, kot sta bila sol ter kolonialno blago.
S propadom Beneške republike in z odhodom Napoleonovih vojskà se
je politično stanje na Jadranu popolnoma spremenilo. Avstrija je zased-
la velik del severne Italije, tj. Lombardijo in Benečijo. Z Benetkami vred si
je pripojila tudi vse ozemlje beneške države v Istri in Dalmaciji. Zasedla
pa je tudi Dubrovnik in vse Črnogorsko primorje. Avstrija je tako postala
jadranska in sredozemska velesila. Tedaj je tudi ustvarila svojo prvo po-
membno mornarico. Preostala beneška vojaška flota se je združila z av-
strijsko v novo avstrijsko mornarico, ki je prenesla svoje baze iz Trsta in
Reke v urejene vojaške pomorske objekte v Benetkah, kjer je bil tudi odli-
čen arsenal ter vojaški pomorski kolegij, ki je skrbel za šolanje oficirske-
ga kadra. Naj že tukaj poudarimo, da so se tam kmalu izšolali tudi prvi
slovenski pomorski oficirji. Že v začetku 19. stoletja se na odru evrop-
ske zgodovine pojavijo nacionalna gibanja. Sem sodijo težnje po združitvi
Italije, ilirsko ter druga gibanja na tistih ozemljih, ki pripadajo Avstriji. Ta
gibanja vsebujejo globoko pozitivne, včasih celo revolucionarne prvine.
Vendar se ponekod v Italiji začenjajo kaj kmalu pojavljati prve imperiali-
1 Pahor 1978.
247
Dalmacije in Istre (1849–1917)1
Uvod
Jadransko morje pomeni najpomembnejšo pomorsko pot v Evropi. Tu je
najzanesljivejša vez med Sredozemljem in Srednjo Evropo!
Mnogi narodi in države so se borili za to, da bi ga nadzorovali in
ta boj je trajal več kot dve tisočletji; šele v sedanji dobi se je umiril. Iliri,
Rimljani, Grki in Bizantinci, vladarji raznih srednjeveških držav, Hrvati,
Benečani, Francozi, Avstrijci, Angleži ter Italijani, vsi ti so poizkusili po-
polnoma ali deloma zagospodariti nad njim in si zagotoviti bodisi politič-
no nadzorstvo nad obrežnimi mesti in pokrajinami kakor tudi monopol
nad izvozno in uvozno trgovino. Največ časa so tu gospodarile Benetke,
ki so Jadran proglasile za svojo domeno. »Sinus Veneciarum«, »Golfo di
Venezia« ali celo »Mare nostrum«, so bila najpogostejša imena na teda-
njih zemljevidih. Istra in Dalmacija, razen Trsta in Dubrovnika, sta bili
pod Benetkami. Tja se je stekal tudi največji del jadranske trgovine, pred-
vsem z monopolnimi artikli, kot sta bila sol ter kolonialno blago.
S propadom Beneške republike in z odhodom Napoleonovih vojskà se
je politično stanje na Jadranu popolnoma spremenilo. Avstrija je zased-
la velik del severne Italije, tj. Lombardijo in Benečijo. Z Benetkami vred si
je pripojila tudi vse ozemlje beneške države v Istri in Dalmaciji. Zasedla
pa je tudi Dubrovnik in vse Črnogorsko primorje. Avstrija je tako postala
jadranska in sredozemska velesila. Tedaj je tudi ustvarila svojo prvo po-
membno mornarico. Preostala beneška vojaška flota se je združila z av-
strijsko v novo avstrijsko mornarico, ki je prenesla svoje baze iz Trsta in
Reke v urejene vojaške pomorske objekte v Benetkah, kjer je bil tudi odli-
čen arsenal ter vojaški pomorski kolegij, ki je skrbel za šolanje oficirske-
ga kadra. Naj že tukaj poudarimo, da so se tam kmalu izšolali tudi prvi
slovenski pomorski oficirji. Že v začetku 19. stoletja se na odru evrop-
ske zgodovine pojavijo nacionalna gibanja. Sem sodijo težnje po združitvi
Italije, ilirsko ter druga gibanja na tistih ozemljih, ki pripadajo Avstriji. Ta
gibanja vsebujejo globoko pozitivne, včasih celo revolucionarne prvine.
Vendar se ponekod v Italiji začenjajo kaj kmalu pojavljati prve imperiali-
1 Pahor 1978.
247
