Page 242 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 242
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
tudi onadva poznala naš jezik »v besedi in pismu«, je dokaz že v tem, da
sta ga zapisala na prvo mesto in se s tem ponašala.
Če zdaj povzamemo vprašanje materinega jezika koroških pomorskih
oficirjev v celoto, lahko rečemo, da se nasproti petinštiridesetim oficirjem,
ki priznavajo slovensko narodnost za svojo narodnost in slovenski jezik
za materin jezik, pojavlja šest oficirjev nemškega rodu in sedem takih,
ki so bili na poti ponemčenja. Med slednjimi sta bila dva rojena v Pulju,
tj. v mornariški sredini oziroma v enem od centrov, od koder naj bi se
germanizacija širila proti jugu. To pa pomeni, da je bilo 77,6 % koroških
pomorskih oficirjev narodno pozitivnih, kar je tudi za tiste čase zelo velik
odstotek. Če iz vrst narodno zavednih oficirjev brišemo tudi tiste, ki so
vpisali slovenščino na četrto mesto, nam ostane še vedno 72,6 % sloven-
skih narodno pozitivnih in zavednih koroških oficirjev, kar je gotovo še
vedno visok odstotek. Če bi pa v tem sestavku obdelovali še ostale morna-
riške oficirske službe, bi se omenjeni odstotki dvignili nad 80 %. To bi se
zgodilo predvsem zaradi tega, ker je bilo med njimi mnogo komisarskega
kadra, ki je bil po svoji službeni dolžnosti vezan na zaledje, ki je oskrbo-
valo mornarico z vsem potrebnim. To bi pa pomenilo, da je bilo v vrstah
Avstro-Ogrske mornarice več kot štiri petine koroških oficirjev, ki so se
šteli za Slovence. Pri tem pa naj bo poudarjeno, da je bil med vsemi samo
eden, ki je za slovenski jezik uporabil oznako »windisch«. To je zopet do-
kaz, da gre resnično za narodno zavest, čeprav vindišarstvo v tedanjih ča-
sih ni imelo tistega negativnega pomena, kot ga ima danes.
Če sedaj pogledamo v socialni sestav koroških oficirjev avstrijske
mornarice, pridemo zopet do zelo zanimivih zaključkov. Od skupno
58 oficirjev, ki jih obravnava ta spis, je bilo 15 kmečkoposestniških in
14 uradniških sinov. Za kmete je gotovo, da so dali šolati svoje otroke
predvsem zato, da bi posestvo prišlo na prvega oziroma glavnega dediča.
Gotovo pa je tudi, da so bile druge šole na avstrijskem kopnem, predvsem
pa univerzi v Grazu in na Dunaju, privlačnejše od vojaških, še posebej
pa mornariških šol, ki so bile najstrožje in najbolj oddaljene. Zaradi tega
sledi nujen sklep, da je pri končni izbiri šole odločala tudi želja prizadetega
otroka, v našem primeru ljubezen do morja, ki jo izkazujejo predvsem
aspiranti, ki so prihajali iz srednjih šol, ali vsaj sla po neznanem, ki ga je
predstavljalo morje v tistem času.
Nekoliko drugače je s sinovi trgovcev. S Koroške jih je prišlo v vrste
obravnavanega oficirskega kadra skupaj devet. Res je, da imamo v glav-
nem opravka z malimi trgovci, ki so hoteli zagotoviti trgovine glavnim
242
tudi onadva poznala naš jezik »v besedi in pismu«, je dokaz že v tem, da
sta ga zapisala na prvo mesto in se s tem ponašala.
Če zdaj povzamemo vprašanje materinega jezika koroških pomorskih
oficirjev v celoto, lahko rečemo, da se nasproti petinštiridesetim oficirjem,
ki priznavajo slovensko narodnost za svojo narodnost in slovenski jezik
za materin jezik, pojavlja šest oficirjev nemškega rodu in sedem takih,
ki so bili na poti ponemčenja. Med slednjimi sta bila dva rojena v Pulju,
tj. v mornariški sredini oziroma v enem od centrov, od koder naj bi se
germanizacija širila proti jugu. To pa pomeni, da je bilo 77,6 % koroških
pomorskih oficirjev narodno pozitivnih, kar je tudi za tiste čase zelo velik
odstotek. Če iz vrst narodno zavednih oficirjev brišemo tudi tiste, ki so
vpisali slovenščino na četrto mesto, nam ostane še vedno 72,6 % sloven-
skih narodno pozitivnih in zavednih koroških oficirjev, kar je gotovo še
vedno visok odstotek. Če bi pa v tem sestavku obdelovali še ostale morna-
riške oficirske službe, bi se omenjeni odstotki dvignili nad 80 %. To bi se
zgodilo predvsem zaradi tega, ker je bilo med njimi mnogo komisarskega
kadra, ki je bil po svoji službeni dolžnosti vezan na zaledje, ki je oskrbo-
valo mornarico z vsem potrebnim. To bi pa pomenilo, da je bilo v vrstah
Avstro-Ogrske mornarice več kot štiri petine koroških oficirjev, ki so se
šteli za Slovence. Pri tem pa naj bo poudarjeno, da je bil med vsemi samo
eden, ki je za slovenski jezik uporabil oznako »windisch«. To je zopet do-
kaz, da gre resnično za narodno zavest, čeprav vindišarstvo v tedanjih ča-
sih ni imelo tistega negativnega pomena, kot ga ima danes.
Če sedaj pogledamo v socialni sestav koroških oficirjev avstrijske
mornarice, pridemo zopet do zelo zanimivih zaključkov. Od skupno
58 oficirjev, ki jih obravnava ta spis, je bilo 15 kmečkoposestniških in
14 uradniških sinov. Za kmete je gotovo, da so dali šolati svoje otroke
predvsem zato, da bi posestvo prišlo na prvega oziroma glavnega dediča.
Gotovo pa je tudi, da so bile druge šole na avstrijskem kopnem, predvsem
pa univerzi v Grazu in na Dunaju, privlačnejše od vojaških, še posebej
pa mornariških šol, ki so bile najstrožje in najbolj oddaljene. Zaradi tega
sledi nujen sklep, da je pri končni izbiri šole odločala tudi želja prizadetega
otroka, v našem primeru ljubezen do morja, ki jo izkazujejo predvsem
aspiranti, ki so prihajali iz srednjih šol, ali vsaj sla po neznanem, ki ga je
predstavljalo morje v tistem času.
Nekoliko drugače je s sinovi trgovcev. S Koroške jih je prišlo v vrste
obravnavanega oficirskega kadra skupaj devet. Res je, da imamo v glav-
nem opravka z malimi trgovci, ki so hoteli zagotoviti trgovine glavnim
242
