Page 240 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 240
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
nemških priimkov. Povedati je treba, da je bil vstop v mornarico vezan na
znanje nemškega jezika. Brez tega vstop v mornarico ni bil mogoč. Drugi
skoraj obvezni jezik za slovenske oficirje je bila italijanščina. Znanje
jezikov so oficirji vpisovali v posebno razpredelnico kvalifikacijske listine,
ki je bila sestavni del dosjeja vsakega oficirja. Če se tu pojavi slovenščina
na tretjem mestu, pomeni gotovo, da imamo opravka z narodno zavednim
oficirjem. Slovenščina na četrtem mestu je za nas še vedno ugodna.
Narodno mlačni so bili tisti oficirji, ki so slovenščino vpisovali na petem
mestu. Tisti pa, ki slovenskega jezika sploh niso vpisali, so bili ali pristni
Nemci ali pa že narodnostno izgubljeni. Med zapisi našega jezika imamo
več variant. Tako nekateri zapisujejo, da poznajo »ilirščino«, drugo
poznajo »kranjščino«, tretji poznajo »slovenščino« ali »slovanščino«.
V slovenskem prostoru imamo med pomorskimi oficirji tudi nekaj
primerov vindišarstva. Druga zanimivost pri jezikovnih zapisih so tako
imenovani ilirski ali jugoslovanski jeziki, s čimer so prizadeti oficirji
poudarjali znanje slovenščine in srbohrvaščine. Imamo tudi primere, ko
oficirji slovenskega jezika niso vpisali. V takih primerih se na tretjem
mestu namesto slovenščine pojavi jugoslovanščina ali srbohrvaščina.
V teh primerih gre v glavnem za mlajše kadete, ki so pozabili materin
jezik, so se pa v akademiji na Reki ali v Trstu v jugoslovanski okolici
priučili srbohrvaščine. Kadetnice so bile namreč za naše ljudi najhujši
raznarodovalni centri sploh. To je uspevalo predvsem pri učencih, ki so
prihajali iz narodnostno mlačnih družin. Vendar so tudi med koroškimi
Slovenci taki primeri precej redki. Te ugotovitve veljajo v glavnem za vse
slovenske dežele razen Trsta, kjer so stvari nekoliko bolj komplicirane.
Če konkretno pogledamo, kako je bilo v tem pogledu med Korošci,
se nam prikaže stanje, ki v glavnem velja za slovensko povprečje. Velika
večina vojnopomorskih oficirjev s Koroške je vpisala slovenščino v eni od
zgoraj omenjenih oznak na tretje mesto. Med njimi sta bila oba kapetana
bojne ladje (Volf in Steinhardt), trije kapetani fregate (Moser, Holeček
in Martinjak), dva kapetana korvete (Dvorak in Taschwer), sedem
poročnikov bojne ladje (Egger, Hauger, Stockert, Heinz, Liebler, Ritschl
in Sernec), dva poročnika fregate (Kometer in Madile), dva zastavnika
(Baučer in Muzzarelli), sedem kadetov in dva aspiranta. Slovenščino na
tretjem mestu vpisujeta tudi dva oficirja pomorske pehote (Štrinicer in
Esteri), trije zdravniki (Windisch, Kralj in Bogensberger), štirje od petih
inženirjev (Han, Canaval, Mora in Fiedler) ter sodni oficir Jožef Seidl.
240
nemških priimkov. Povedati je treba, da je bil vstop v mornarico vezan na
znanje nemškega jezika. Brez tega vstop v mornarico ni bil mogoč. Drugi
skoraj obvezni jezik za slovenske oficirje je bila italijanščina. Znanje
jezikov so oficirji vpisovali v posebno razpredelnico kvalifikacijske listine,
ki je bila sestavni del dosjeja vsakega oficirja. Če se tu pojavi slovenščina
na tretjem mestu, pomeni gotovo, da imamo opravka z narodno zavednim
oficirjem. Slovenščina na četrtem mestu je za nas še vedno ugodna.
Narodno mlačni so bili tisti oficirji, ki so slovenščino vpisovali na petem
mestu. Tisti pa, ki slovenskega jezika sploh niso vpisali, so bili ali pristni
Nemci ali pa že narodnostno izgubljeni. Med zapisi našega jezika imamo
več variant. Tako nekateri zapisujejo, da poznajo »ilirščino«, drugo
poznajo »kranjščino«, tretji poznajo »slovenščino« ali »slovanščino«.
V slovenskem prostoru imamo med pomorskimi oficirji tudi nekaj
primerov vindišarstva. Druga zanimivost pri jezikovnih zapisih so tako
imenovani ilirski ali jugoslovanski jeziki, s čimer so prizadeti oficirji
poudarjali znanje slovenščine in srbohrvaščine. Imamo tudi primere, ko
oficirji slovenskega jezika niso vpisali. V takih primerih se na tretjem
mestu namesto slovenščine pojavi jugoslovanščina ali srbohrvaščina.
V teh primerih gre v glavnem za mlajše kadete, ki so pozabili materin
jezik, so se pa v akademiji na Reki ali v Trstu v jugoslovanski okolici
priučili srbohrvaščine. Kadetnice so bile namreč za naše ljudi najhujši
raznarodovalni centri sploh. To je uspevalo predvsem pri učencih, ki so
prihajali iz narodnostno mlačnih družin. Vendar so tudi med koroškimi
Slovenci taki primeri precej redki. Te ugotovitve veljajo v glavnem za vse
slovenske dežele razen Trsta, kjer so stvari nekoliko bolj komplicirane.
Če konkretno pogledamo, kako je bilo v tem pogledu med Korošci,
se nam prikaže stanje, ki v glavnem velja za slovensko povprečje. Velika
večina vojnopomorskih oficirjev s Koroške je vpisala slovenščino v eni od
zgoraj omenjenih oznak na tretje mesto. Med njimi sta bila oba kapetana
bojne ladje (Volf in Steinhardt), trije kapetani fregate (Moser, Holeček
in Martinjak), dva kapetana korvete (Dvorak in Taschwer), sedem
poročnikov bojne ladje (Egger, Hauger, Stockert, Heinz, Liebler, Ritschl
in Sernec), dva poročnika fregate (Kometer in Madile), dva zastavnika
(Baučer in Muzzarelli), sedem kadetov in dva aspiranta. Slovenščino na
tretjem mestu vpisujeta tudi dva oficirja pomorske pehote (Štrinicer in
Esteri), trije zdravniki (Windisch, Kralj in Bogensberger), štirje od petih
inženirjev (Han, Canaval, Mora in Fiedler) ter sodni oficir Jožef Seidl.
240
