Page 250 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 250
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
vojaške pomorske naprave za novo bazo mornarice, ki naj bi nadzorovala
italijansko obalo vse do Ancone.
Proti koncu marca 1849 je Dahlerup odplul pred Benetke ter z novo
blokado uspel še do avgusta pokoriti uporno mesto. Toda kaj kmalu je
spoznal, da je to stanje le začasno. Doumel je namreč, da je združitev
Italije v enotno državo le še vprašanje časa. Akcija piemontsko-sardin-
ske mornarice in vrsta političnih dogodkov po vsej Italiji mu je dokazo-
vala, da se bo hotela nova Italija širiti izven svojih naravnih ter narodnih
meja, predvsem pa na ozemlja, ki jih je zasedla Avstrija. Selitev baze v
Pulj je bila torej nujna. Dahlerupovo koncepcijo o razvoju mornarice je v
drugi polovici leta 1851 sprejel tudi feldmaršallajtnant von Wimpfen, ki
je nadaljeval dela pri utrjevanju istrske obale. Za njim je to delo najod-
ločneje vodil nadvojvoda Maksimilijan, pred svojim odhodom v mehiško
avanturo.
Z Wilhelmom Tegetthoffom iz Maribora se začne pravi boj za Jadran.
Po zmagoviti bitki pri Helgolandu, leta 1864, kjer je Avstrija pomagala
nemškemu imperializmu v vojni za Schleswig-Holstein in kjer je v malem
preizkusil taktiko, ki bo dve leti kasneje osnova znamenite bitke pri Visu,
je bil Tegetthoff imenovan za komandanta eskadre. Kakor Dahlerup je
tudi on sprejemal v mornariške vrste tudi Slovence, zelo pogosto Štajerce.
V njegovi dobi se je italijanski imperializem že pokazal v polni luči. V Istri
in Trstu je nastajala iredenta kot predstraža italijanskih aspiracij po po-
polni prevladi na Jadranu. V Dalmaciji so začeli nastopati »talijanaši«, ki
so videli bodočnost enega dela buržoazije v združenju z Italijo. Na celem
Jadranu se je množila italijanska flota in to predvsem v Anconi, Bariju in
Senigalliji. Pripravljali so se usodni dogodki. Zasluga Tegetthoffa in nje-
govih predvsem slovenskih oficirjev je bila v tem, da so razvoj pravočasno
zaslutili in se za boj pripravili.
Leta 1866 sta se Nemčija in Italija spopadli z Avstrijo. Dne 27. junija
1866 je Tegetthoff odplul z delom flote v Ancono. Tu je imel možnost z od-
ločnim udarcem uničiti koncentrirano italijansko mornarico, ker so bile
ladje prazne (vsi mornarji, razen straž, so bili na kopnem). Prav zaradi
tega jih ni napadel, kajti »vojne niso krive ladje, ampak ljudje«. Zadnja vi-
teška gesta nekega komandanta v zgodovini svetovnih mornaric!
Dne 18. julija 1866 je italijanska flota pod poveljstvom admirala Carla
Pelliona Persana napadla otok Vis. To je bil za Tegettoffa znak za bitko Že
20. julija se je z avstrijsko floto pojavil pred Visom. V znameniti bitki, ki
še danes služi vsem akademijam sveta za vzor pomorske bitke, je v nekaj
250
vojaške pomorske naprave za novo bazo mornarice, ki naj bi nadzorovala
italijansko obalo vse do Ancone.
Proti koncu marca 1849 je Dahlerup odplul pred Benetke ter z novo
blokado uspel še do avgusta pokoriti uporno mesto. Toda kaj kmalu je
spoznal, da je to stanje le začasno. Doumel je namreč, da je združitev
Italije v enotno državo le še vprašanje časa. Akcija piemontsko-sardin-
ske mornarice in vrsta političnih dogodkov po vsej Italiji mu je dokazo-
vala, da se bo hotela nova Italija širiti izven svojih naravnih ter narodnih
meja, predvsem pa na ozemlja, ki jih je zasedla Avstrija. Selitev baze v
Pulj je bila torej nujna. Dahlerupovo koncepcijo o razvoju mornarice je v
drugi polovici leta 1851 sprejel tudi feldmaršallajtnant von Wimpfen, ki
je nadaljeval dela pri utrjevanju istrske obale. Za njim je to delo najod-
ločneje vodil nadvojvoda Maksimilijan, pred svojim odhodom v mehiško
avanturo.
Z Wilhelmom Tegetthoffom iz Maribora se začne pravi boj za Jadran.
Po zmagoviti bitki pri Helgolandu, leta 1864, kjer je Avstrija pomagala
nemškemu imperializmu v vojni za Schleswig-Holstein in kjer je v malem
preizkusil taktiko, ki bo dve leti kasneje osnova znamenite bitke pri Visu,
je bil Tegetthoff imenovan za komandanta eskadre. Kakor Dahlerup je
tudi on sprejemal v mornariške vrste tudi Slovence, zelo pogosto Štajerce.
V njegovi dobi se je italijanski imperializem že pokazal v polni luči. V Istri
in Trstu je nastajala iredenta kot predstraža italijanskih aspiracij po po-
polni prevladi na Jadranu. V Dalmaciji so začeli nastopati »talijanaši«, ki
so videli bodočnost enega dela buržoazije v združenju z Italijo. Na celem
Jadranu se je množila italijanska flota in to predvsem v Anconi, Bariju in
Senigalliji. Pripravljali so se usodni dogodki. Zasluga Tegetthoffa in nje-
govih predvsem slovenskih oficirjev je bila v tem, da so razvoj pravočasno
zaslutili in se za boj pripravili.
Leta 1866 sta se Nemčija in Italija spopadli z Avstrijo. Dne 27. junija
1866 je Tegetthoff odplul z delom flote v Ancono. Tu je imel možnost z od-
ločnim udarcem uničiti koncentrirano italijansko mornarico, ker so bile
ladje prazne (vsi mornarji, razen straž, so bili na kopnem). Prav zaradi
tega jih ni napadel, kajti »vojne niso krive ladje, ampak ljudje«. Zadnja vi-
teška gesta nekega komandanta v zgodovini svetovnih mornaric!
Dne 18. julija 1866 je italijanska flota pod poveljstvom admirala Carla
Pelliona Persana napadla otok Vis. To je bil za Tegettoffa znak za bitko Že
20. julija se je z avstrijsko floto pojavil pred Visom. V znameniti bitki, ki
še danes služi vsem akademijam sveta za vzor pomorske bitke, je v nekaj
250
