Page 251 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 251
Slovenski mornarji Avstrije v obrambi Dalmacije in Istre (1849–1917)
urah porazil italijansko floto. Poleg Tegetthoffa je v bitki sodelovalo vsaj
še pet komandantov iz slovenskih dežel: kbl Maksimilijan Daublebsky
iz Celovca (Eh Ferdinand Max), kbl Karl Kern iz Trsta (Salamander), kbl
Anton Wiplinger iz Gradca (Don Juan d’Austria), kfreg Miksimilijan
Pitner iz Gradca (Donau) in pbl Franc Špindler iz Ljubljane (Narenta).
Poleg komandantov se je bitke udeležila vrsta slovenskih oficirjev in po-
doficirjev, veliko število mornariških prostovoljcev, ki so se odlikovali po
svoji hrabrosti. Med njimi so bili Oskar Kern iz Trsta, Franc Černač, Adolf
Stare in Gvido Šemrl iz Ljubljane, Gašper j Sušnik iz Škofje Loke, Anton
Perko iz Vranskega, ki je bitko tudi naslikal, in mnogi drugi.
V bitkah pri Helgolandu in pri Visu je Tegetthoff odkril borbeno spo-
sobnost slovenskih pomorščakov, kar ni pozabil do konca svojega življe-
nja. Toda priznati je treba dejstvo, da so se naši pomorščaki borili proti
napadalcu oz. da so branili svoje ozemlje. Le to dejstvo je v prvi vrsti iz
njih napravilo odlične borce.
Po izgubljeni bitki pri Visu posebej pa po smrti admirala Tegetthoffa
leta 1871, je Italija zopet koncentrirala velik del svoje moderne mornari-
ce v jadranskih pristaniščih. Očitno je bilo, da je italijanska politika ča-
kala le na ugodno mednarodno situacijo, da bi zopet udarila po Avstriji,
predvsem zaradi Dalmacije in Istre. Gradnjo novih plovnih objektov, o
katerih je bilo jasno, da so namenjeni napadalnim akcijam, so v vseh ita-
lijanskih vojaških arzenalih močno pospešili. Nevarnost, da bi Italija po-
polnoma zagospodarila na Jadranu, ni bila majhna, še posebej ne, ker je
bila Avstrija po izgubi Benečije in po porazu pri Sadovi (1866) vojaško in
gospodarsko precej prizadeta, torej tudi nesposobna, da bi učinkovito or-
ganizirala obrambo svojih morskih obrežij.
Stvari so se spremenile leta 1883, ko je bil za komandanta mornarice
imenovan Celovčan admiral Maksimilijan Daublebsky. Stanje na Jadranu
je bilo ob njegovem nastopu naslednje: italijanska, skoraj v celoti moder-
nizirana flota (v pristaniščih Ancona, Benetke, Senigallia, Bari itd.), je
bila po številu ladij trikrat, po deplasmaju pa skoraj petkrat močnejša od
avstrijske. Temu ladjevju je stala nasproti zastarela, v precejšnjem delu še
vedno lesena avstrijska flota, katere edina prednost je bila v zavesti »sla-
ve nad zmago pri Visu«. Da bi Daublebsky stanje uravnovesil, je zasnoval
široko vojaško ter politično akcijo, da bi modernizirali in izgradili floto.
Za to pa je bilo potrebno modernizirati tudi civilna pristanišča, predvsem
Trst, da bi bilo možno čim hitreje in čim racionalnejše uvažati potreben
251
urah porazil italijansko floto. Poleg Tegetthoffa je v bitki sodelovalo vsaj
še pet komandantov iz slovenskih dežel: kbl Maksimilijan Daublebsky
iz Celovca (Eh Ferdinand Max), kbl Karl Kern iz Trsta (Salamander), kbl
Anton Wiplinger iz Gradca (Don Juan d’Austria), kfreg Miksimilijan
Pitner iz Gradca (Donau) in pbl Franc Špindler iz Ljubljane (Narenta).
Poleg komandantov se je bitke udeležila vrsta slovenskih oficirjev in po-
doficirjev, veliko število mornariških prostovoljcev, ki so se odlikovali po
svoji hrabrosti. Med njimi so bili Oskar Kern iz Trsta, Franc Černač, Adolf
Stare in Gvido Šemrl iz Ljubljane, Gašper j Sušnik iz Škofje Loke, Anton
Perko iz Vranskega, ki je bitko tudi naslikal, in mnogi drugi.
V bitkah pri Helgolandu in pri Visu je Tegetthoff odkril borbeno spo-
sobnost slovenskih pomorščakov, kar ni pozabil do konca svojega življe-
nja. Toda priznati je treba dejstvo, da so se naši pomorščaki borili proti
napadalcu oz. da so branili svoje ozemlje. Le to dejstvo je v prvi vrsti iz
njih napravilo odlične borce.
Po izgubljeni bitki pri Visu posebej pa po smrti admirala Tegetthoffa
leta 1871, je Italija zopet koncentrirala velik del svoje moderne mornari-
ce v jadranskih pristaniščih. Očitno je bilo, da je italijanska politika ča-
kala le na ugodno mednarodno situacijo, da bi zopet udarila po Avstriji,
predvsem zaradi Dalmacije in Istre. Gradnjo novih plovnih objektov, o
katerih je bilo jasno, da so namenjeni napadalnim akcijam, so v vseh ita-
lijanskih vojaških arzenalih močno pospešili. Nevarnost, da bi Italija po-
polnoma zagospodarila na Jadranu, ni bila majhna, še posebej ne, ker je
bila Avstrija po izgubi Benečije in po porazu pri Sadovi (1866) vojaško in
gospodarsko precej prizadeta, torej tudi nesposobna, da bi učinkovito or-
ganizirala obrambo svojih morskih obrežij.
Stvari so se spremenile leta 1883, ko je bil za komandanta mornarice
imenovan Celovčan admiral Maksimilijan Daublebsky. Stanje na Jadranu
je bilo ob njegovem nastopu naslednje: italijanska, skoraj v celoti moder-
nizirana flota (v pristaniščih Ancona, Benetke, Senigallia, Bari itd.), je
bila po številu ladij trikrat, po deplasmaju pa skoraj petkrat močnejša od
avstrijske. Temu ladjevju je stala nasproti zastarela, v precejšnjem delu še
vedno lesena avstrijska flota, katere edina prednost je bila v zavesti »sla-
ve nad zmago pri Visu«. Da bi Daublebsky stanje uravnovesil, je zasnoval
široko vojaško ter politično akcijo, da bi modernizirali in izgradili floto.
Za to pa je bilo potrebno modernizirati tudi civilna pristanišča, predvsem
Trst, da bi bilo možno čim hitreje in čim racionalnejše uvažati potreben
251
