Page 289 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 289
Ponovno o zgodovinski problematiki naših pomorščakov med drugo svetovno vojno
zuje dogodke na Pleiweissov način. (Naj mi bo dovoljeno povedati, da je
med »Resnico o Selcih« in Slavkovičevim feljtonom, ki je nastal po inter-
vjuju s Pleiweissom, nekaj bistvenih razlik, ki zmedo okrog Crikvenice še
povečujejo.)
V svojem spisku trdi Pekarovič, da si Pleiweiss pripisuje dejanja, ki
jih je izvršil on. Oglejmo si Pekarovičev spis nekoliko pobliže. Ko so mor-
narji odpeljali ustaše iz pošte, kjer so jih aretirali (po Pekaroviču jih je bilo
samo šest, medtem ko Pleiweiss trdi, da jih je bilo okoli dvanajst), proti
občinski palači (tu ni razumljivo, zakaj je dal Pleiweiss ukaz, da jih odve-
dejo na občino) in jih postrojih ob fasadi občine, se je Pekarovič povzpel
po vhodnih občinskih stopnicah. In tu sledi v prostem prevodu njegov
opis dogodka:
»Ko sem prišel do zgornjih stopnic pred vhodom, je iz neznane smeri
dvakrat počila puška in takoj nato sem zaslišal tarnanje prvega
mornarja iz eskorte, ki je padal. Za njim je padel tudi naš komandant.
V istem trenutku sem zaslišal še tretji strel, po katerem je padel tudi
okrajni glavar dr. Hajdin [tj. človek, ki je poklical Pleiweissa na po-
moč proti ustašem in ki ga je omenjeni tretji strel usmrtil]. Ko
sem videl, da je naš komandant padel, sem menil, da je ubit. Zato sem
odprl ogenj, da bi ga maščeval. Ko sem videl, da je padlo vseh pet usta-
šev [eden je medtem pobegnil], sem s svojim krikom komaj ustavil
ogenj. Takoj nato sem se približal svojemu komandantu, da bi le vi-
del, če je še živ. Na prvi pogled sem opazil, da je levo rame plašča ok-
rajnega glavarja scefrano in da je od tam tekla kri. Ko sem dvignil
komandanta, ki je bil na srečo nedotaknjen [glej čudo], sem mu ra-
portiral ...«
Žal nam Pekarovič v tem članku ne opisuje Pleiweissove reakcije na
raport. Treba bo čakati nekaterih virov in izjav v Crikvenici prisotnih ofi-
cirjev in podoficirjev, če bomo hoteli še poglobiti resnico. Morda Pretnar
ne ve, da ti viri obstajajo?
Torej je Pleiweiss ves čas streljanja ležal na tleh. Padel je ob prvem
strelu, ne zaradi tega, ker je bil ranjen, ampak iz razlogov, ki z junaštvom
in legendarnostjo nimajo nikakega opravka. Tu pa pričakujem nov
Pretnarjev ugovor:
»Kako to, da verjameš Pekaroviču, obenem pa trdiš, da je tudi njegov
spis vir sekundarnega značaja? Kakšna je razlika med obema viroma,
da je prej verjeti Pekaroviču kot pa Pleiweissu?«
289
zuje dogodke na Pleiweissov način. (Naj mi bo dovoljeno povedati, da je
med »Resnico o Selcih« in Slavkovičevim feljtonom, ki je nastal po inter-
vjuju s Pleiweissom, nekaj bistvenih razlik, ki zmedo okrog Crikvenice še
povečujejo.)
V svojem spisku trdi Pekarovič, da si Pleiweiss pripisuje dejanja, ki
jih je izvršil on. Oglejmo si Pekarovičev spis nekoliko pobliže. Ko so mor-
narji odpeljali ustaše iz pošte, kjer so jih aretirali (po Pekaroviču jih je bilo
samo šest, medtem ko Pleiweiss trdi, da jih je bilo okoli dvanajst), proti
občinski palači (tu ni razumljivo, zakaj je dal Pleiweiss ukaz, da jih odve-
dejo na občino) in jih postrojih ob fasadi občine, se je Pekarovič povzpel
po vhodnih občinskih stopnicah. In tu sledi v prostem prevodu njegov
opis dogodka:
»Ko sem prišel do zgornjih stopnic pred vhodom, je iz neznane smeri
dvakrat počila puška in takoj nato sem zaslišal tarnanje prvega
mornarja iz eskorte, ki je padal. Za njim je padel tudi naš komandant.
V istem trenutku sem zaslišal še tretji strel, po katerem je padel tudi
okrajni glavar dr. Hajdin [tj. človek, ki je poklical Pleiweissa na po-
moč proti ustašem in ki ga je omenjeni tretji strel usmrtil]. Ko
sem videl, da je naš komandant padel, sem menil, da je ubit. Zato sem
odprl ogenj, da bi ga maščeval. Ko sem videl, da je padlo vseh pet usta-
šev [eden je medtem pobegnil], sem s svojim krikom komaj ustavil
ogenj. Takoj nato sem se približal svojemu komandantu, da bi le vi-
del, če je še živ. Na prvi pogled sem opazil, da je levo rame plašča ok-
rajnega glavarja scefrano in da je od tam tekla kri. Ko sem dvignil
komandanta, ki je bil na srečo nedotaknjen [glej čudo], sem mu ra-
portiral ...«
Žal nam Pekarovič v tem članku ne opisuje Pleiweissove reakcije na
raport. Treba bo čakati nekaterih virov in izjav v Crikvenici prisotnih ofi-
cirjev in podoficirjev, če bomo hoteli še poglobiti resnico. Morda Pretnar
ne ve, da ti viri obstajajo?
Torej je Pleiweiss ves čas streljanja ležal na tleh. Padel je ob prvem
strelu, ne zaradi tega, ker je bil ranjen, ampak iz razlogov, ki z junaštvom
in legendarnostjo nimajo nikakega opravka. Tu pa pričakujem nov
Pretnarjev ugovor:
»Kako to, da verjameš Pekaroviču, obenem pa trdiš, da je tudi njegov
spis vir sekundarnega značaja? Kakšna je razlika med obema viroma,
da je prej verjeti Pekaroviču kot pa Pleiweissu?«
289
