Page 291 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 291
Ponovno o zgodovinski problematiki naših pomorščakov med drugo svetovno vojno
kasnejših dogodkih, to je na boju proti okupatorju zunaj in znotraj drža-
ve. Temu boju se je prej ali slej pridružila velika večina slovenskih mor-
narjev, mornariških oficirjev in podoficirjev. Med drugim je Županova za-
nimal tudi množični odhod naših mornarjev v partizane. S tem je odprl
neko zelo zanimivo (naj mi avtor »Problematike« oprosti, če rabim nje-
gove besede) vprašanje, ki bi ga bilo vredno obdelati in ki bi, gledano s
perspektive socialnega porekla, narodne vzgoje in drugih činiteljev, dalo
marsikak pozitiven odgovor oziroma rezultat. Ali če smo že pri tem, se
moramo vprašati, če je bil tudi Pleiweiss v partizanih. Odgovor se glasi: V
partizane je sicer šel, a se je po nekaj dneh vrnil v Ljubljano. Še več: parti-
zane je po nekaj dneh zapustil. Zakaj? Ko bi Pretnar zadovoljivo odgovoril
na to vprašanje, bi naši mornariški historiografiji napravil večjo uslugo
kot z neopravičenim slavljenjem tega, kar ni bilo. In odgovor na vprašanje
je možen. Dovolj so zelo majhna raziskovanja med zapuščinami tistih to-
varišev, ki so se podali na pot z njim.
Ob zaključku lahko poudarimo, da Pretnarjev ugovor na članek Mira
Županova ni bil upravičen. Vsa akcija, ki jo opisuje v senci dobronamernih
avtoritet, ne predstavlja prav nič važnega in pozitivnega. Videli smo celo,
da je pomembne stvari pripisati drugim, ne pa Pleiweissu. Tako lahko li-
kvidacijo ustašev pripišemo pbl Pekaroviču, potopitev ladij Jadranske
plovidbe pa zavednim poveljnikom itd. Vendar se je treba vprašati: Zakaj
ni bila potopljena razpremljena tovorna ladja, ki je ležala v zalivu Klimno
poleg omenjenih sedmih? Zakaj ni bila potopljena sicer nekoliko poško-
dovana ladja »Topola«, ki je bila vezana na pomolu v Novem in ki jo je dal
reševati skoraj v isti sapi, ko je potapljal tiste v zalivu Klimno? Zakaj je
pustil, da je en patrolni čoln pobegnil k ustašem, drugemu pa je dovo-
lil pluti v Šibenik, ko je že ugotovil, da pot proti jugu ni možna? Zakaj
ni potopil mobilizira ne motorne jadrnice, pač pa ji je dovolil, da se vrne
domov? Zakaj je obžaloval, da je posadka potopila »Silnega«? Vse to so
vprašanja, ki jih postavlja Pleiweissova »Resnica« sama. V »Resnici« pa bi
lahko našli še več takih neprijetnih vprašanj.
Skupaj z vsem, kar je bilo rečeno zgoraj, predstavljajo ta vprašanja
drugi aspekt akcije Crikvenica – Selce – Klimno – Obrovac – Bosna. Toda
na vsa vprašanja bi lahko odgovoril Pretnar sam, če bi pazljivo prebral
»Resnico« in Pekarovičevo reakcijo nanjo. Eno pa lahko rečemo: Pod tem
aspektom se Pleiweissova akcija razblini v nič.
Ko sem se odločil poseči med Županova in Pretnarja, sem sklenil,
da se bom izogibal oceni izključno vojaških vprašanj in tega sem se, ko-
291
kasnejših dogodkih, to je na boju proti okupatorju zunaj in znotraj drža-
ve. Temu boju se je prej ali slej pridružila velika večina slovenskih mor-
narjev, mornariških oficirjev in podoficirjev. Med drugim je Županova za-
nimal tudi množični odhod naših mornarjev v partizane. S tem je odprl
neko zelo zanimivo (naj mi avtor »Problematike« oprosti, če rabim nje-
gove besede) vprašanje, ki bi ga bilo vredno obdelati in ki bi, gledano s
perspektive socialnega porekla, narodne vzgoje in drugih činiteljev, dalo
marsikak pozitiven odgovor oziroma rezultat. Ali če smo že pri tem, se
moramo vprašati, če je bil tudi Pleiweiss v partizanih. Odgovor se glasi: V
partizane je sicer šel, a se je po nekaj dneh vrnil v Ljubljano. Še več: parti-
zane je po nekaj dneh zapustil. Zakaj? Ko bi Pretnar zadovoljivo odgovoril
na to vprašanje, bi naši mornariški historiografiji napravil večjo uslugo
kot z neopravičenim slavljenjem tega, kar ni bilo. In odgovor na vprašanje
je možen. Dovolj so zelo majhna raziskovanja med zapuščinami tistih to-
varišev, ki so se podali na pot z njim.
Ob zaključku lahko poudarimo, da Pretnarjev ugovor na članek Mira
Županova ni bil upravičen. Vsa akcija, ki jo opisuje v senci dobronamernih
avtoritet, ne predstavlja prav nič važnega in pozitivnega. Videli smo celo,
da je pomembne stvari pripisati drugim, ne pa Pleiweissu. Tako lahko li-
kvidacijo ustašev pripišemo pbl Pekaroviču, potopitev ladij Jadranske
plovidbe pa zavednim poveljnikom itd. Vendar se je treba vprašati: Zakaj
ni bila potopljena razpremljena tovorna ladja, ki je ležala v zalivu Klimno
poleg omenjenih sedmih? Zakaj ni bila potopljena sicer nekoliko poško-
dovana ladja »Topola«, ki je bila vezana na pomolu v Novem in ki jo je dal
reševati skoraj v isti sapi, ko je potapljal tiste v zalivu Klimno? Zakaj je
pustil, da je en patrolni čoln pobegnil k ustašem, drugemu pa je dovo-
lil pluti v Šibenik, ko je že ugotovil, da pot proti jugu ni možna? Zakaj
ni potopil mobilizira ne motorne jadrnice, pač pa ji je dovolil, da se vrne
domov? Zakaj je obžaloval, da je posadka potopila »Silnega«? Vse to so
vprašanja, ki jih postavlja Pleiweissova »Resnica« sama. V »Resnici« pa bi
lahko našli še več takih neprijetnih vprašanj.
Skupaj z vsem, kar je bilo rečeno zgoraj, predstavljajo ta vprašanja
drugi aspekt akcije Crikvenica – Selce – Klimno – Obrovac – Bosna. Toda
na vsa vprašanja bi lahko odgovoril Pretnar sam, če bi pazljivo prebral
»Resnico« in Pekarovičevo reakcijo nanjo. Eno pa lahko rečemo: Pod tem
aspektom se Pleiweissova akcija razblini v nič.
Ko sem se odločil poseči med Županova in Pretnarja, sem sklenil,
da se bom izogibal oceni izključno vojaških vprašanj in tega sem se, ko-
291
