Page 290 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 290
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Recimo, da med vrednostjo obeh virov ni razlike, to je da sta oba vira
sekundarnega značaja. Toda dejstvo je, da je Pleiweiss tožil Pekaroviča za-
radi navedb v omenjenem spisu. Sodišče na Reki pa je tožbo zavrnilo in
Pekaroviča oprostilo, ker je svoje navedbe podprl z živimi pričami, ki so
prisostvovale vsemu dogodku v Crikvenici. Sekundarni vir, podprt s pri-
čami in z odločbo sodišča, pa lahko postane primarni vir in tega ne sme-
mo podcenjevati. Poleg tega obstaja izjava bivšega poročnika Rajkoviča,
ki potrjuje dogodke, kot jih opisuje Pekarovič in pove še mnogo več! Po
Pekaroviču je torej Pleiweiss ves čas dogodka v Crikvenici, to je ves čas
obračunavanja z ustaši, ležal na tleh in se dogodka ni aktivno udeležil.
Likvidacijo Kvaternika je torej pripisati Pekaroviču, ne pa Pleiweissu. To
bi moral Pretnar vedeti. In tako odpade trditev, da se je Pleiweiss prvi
spoprijel z ustaši. Sklicevati se namreč na avtoritete, ki so v dobri veri in-
terpretirale edini tedaj obstoječi vir, potem ko je izšel drugi, po sodišču
potrjen in izpričan vir, ni več znanstveno in pomeni vztrajati v neresnici,
ki razčiščevanju zgodovinskih dejstev ne koristi. Poleg tega je treba pou-
dariti: medtem ko je dal Pleiweiss ukaz za evakuacijo Selc že 11. aprila, je
artilerijska posadka na otoku Krku, ki je prav tako spadala pod komando
v Selcih, ostala na svojem mestu vse do 16. aprila. Dejstvo, ki bi ga moral
Pretnar vsekakor upoštevati.
Recimo, da bi lahko do leta 1965 vso akcijo opravičevali, ker niso bila
znana vsa dejstva in ker se je bilo treba naslanjati na edini vir, ki so mu
dajali neko verodostojnost članki v ustaških časopisih iz leta 1941 (čeprav
ti vsekakor niso verodostojni). Ko pa je leta 1966 izšel Pekarovičev vir, bi
se morali zamisliti in na osnovi novih dejstev, ki jih ta prinaša, na osnovi
izpovedi živih prič, ki so prisostvovale dejanju, bi morali celotno stališče
do akcije Crikvenica–Selce revidirati. Po leg tega nikakor ne moremo reči,
da so raziskovanja o zadevi zaključena. Tudi v Sloveniji imamo žive pri-
če, ki o akciji vse drugače sodijo kot n. pr. Pretnar. Zakaj torej uporablja-
ti pri pisanju zgodovine en sam vir? Zakaj se ne potrudimo, da objavimo
vse, kar je o zadevi znanega? Vse to nas dobesedno sili v revizijo stališč
do zadeve, ki jo obravnavamo. Če interpretacija virov do leta 1966 ni bila
možna, ker niso bili znani, je to danes drugače. Pod temi aspekti postane
zadeva Crikvenica – Selce – Klimno – Obrovac – Bosna sicer manj proble-
matična, vendar ne v smislu, ki ga je hotel doseči Pretnar s svojim ugovo-
rom na članek Županova.
Po drugi strani pa bi Pretnar lahko opazil, da težišče Županovljevega
razpravljanja v »Problematiki« ni bilo na dvanajstdnevni vojni, temveč na
290
Recimo, da med vrednostjo obeh virov ni razlike, to je da sta oba vira
sekundarnega značaja. Toda dejstvo je, da je Pleiweiss tožil Pekaroviča za-
radi navedb v omenjenem spisu. Sodišče na Reki pa je tožbo zavrnilo in
Pekaroviča oprostilo, ker je svoje navedbe podprl z živimi pričami, ki so
prisostvovale vsemu dogodku v Crikvenici. Sekundarni vir, podprt s pri-
čami in z odločbo sodišča, pa lahko postane primarni vir in tega ne sme-
mo podcenjevati. Poleg tega obstaja izjava bivšega poročnika Rajkoviča,
ki potrjuje dogodke, kot jih opisuje Pekarovič in pove še mnogo več! Po
Pekaroviču je torej Pleiweiss ves čas dogodka v Crikvenici, to je ves čas
obračunavanja z ustaši, ležal na tleh in se dogodka ni aktivno udeležil.
Likvidacijo Kvaternika je torej pripisati Pekaroviču, ne pa Pleiweissu. To
bi moral Pretnar vedeti. In tako odpade trditev, da se je Pleiweiss prvi
spoprijel z ustaši. Sklicevati se namreč na avtoritete, ki so v dobri veri in-
terpretirale edini tedaj obstoječi vir, potem ko je izšel drugi, po sodišču
potrjen in izpričan vir, ni več znanstveno in pomeni vztrajati v neresnici,
ki razčiščevanju zgodovinskih dejstev ne koristi. Poleg tega je treba pou-
dariti: medtem ko je dal Pleiweiss ukaz za evakuacijo Selc že 11. aprila, je
artilerijska posadka na otoku Krku, ki je prav tako spadala pod komando
v Selcih, ostala na svojem mestu vse do 16. aprila. Dejstvo, ki bi ga moral
Pretnar vsekakor upoštevati.
Recimo, da bi lahko do leta 1965 vso akcijo opravičevali, ker niso bila
znana vsa dejstva in ker se je bilo treba naslanjati na edini vir, ki so mu
dajali neko verodostojnost članki v ustaških časopisih iz leta 1941 (čeprav
ti vsekakor niso verodostojni). Ko pa je leta 1966 izšel Pekarovičev vir, bi
se morali zamisliti in na osnovi novih dejstev, ki jih ta prinaša, na osnovi
izpovedi živih prič, ki so prisostvovale dejanju, bi morali celotno stališče
do akcije Crikvenica–Selce revidirati. Po leg tega nikakor ne moremo reči,
da so raziskovanja o zadevi zaključena. Tudi v Sloveniji imamo žive pri-
če, ki o akciji vse drugače sodijo kot n. pr. Pretnar. Zakaj torej uporablja-
ti pri pisanju zgodovine en sam vir? Zakaj se ne potrudimo, da objavimo
vse, kar je o zadevi znanega? Vse to nas dobesedno sili v revizijo stališč
do zadeve, ki jo obravnavamo. Če interpretacija virov do leta 1966 ni bila
možna, ker niso bili znani, je to danes drugače. Pod temi aspekti postane
zadeva Crikvenica – Selce – Klimno – Obrovac – Bosna sicer manj proble-
matična, vendar ne v smislu, ki ga je hotel doseči Pretnar s svojim ugovo-
rom na članek Županova.
Po drugi strani pa bi Pretnar lahko opazil, da težišče Županovljevega
razpravljanja v »Problematiki« ni bilo na dvanajstdnevni vojni, temveč na
290
