Page 303 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 303
Admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck iz Celovca (roj. 1829)
»Donau« 1862). Z goleto »Arethusa« in parnikom »Vulcan« se je udeležil
treh misijskih potovanj, ki so trajala od 7 mesecev in 10 dni do enega leta,
treh mesecev in petnajst dni. Kam sta ladji potovali, iz dosegljivih virov
ni mogoče dognati. Verjetno je bilo vsaj prvo potovanje »Arethuse« leta
1852 daljšega obsega, tj. vsaj v Severno morje in čez Atlantik v Severno
Ameriko. Med tem se je leta 1849 udeležil blokade Benetk, in sicer v štabu
viceadmirala von Dahlerupa in reševanja papeževe ladje »Progresso«, za
kar ga je papež Pij IX. odlikoval z zlato medaljo za zasluge 1. reda.
Kljub temu je bil nekako v senci dogodkov, ker ga »niso opazili«.
Njegove službe po letu 1852 so bile v glavnem izven mornariške baze v
Pulju. Podatki kažejo, da je bil večinoma vkrcan in na potovanjih. Kolikor
ni bil na ladjah, je bil v službi v drugih vojnopomorskih bazah Avstrije.
Je bilo to oddaljevanje obetajočega pomorskega oficirja slučajno ali načr-
tno? Vse kaže, da je bilo načrtno. Sposobnosti mu niso mogli oporekati,
ker je vse izkušnje opravil briljantno. Zato so mu dajali službe v misijskih
in šolskih potovanjih, zaupali dobre položaje na ladjah, niso mu pa dovo-
lili, da bi se usidral v Pulju, kakor so se mnogi drugi. Izgleda, da je bil ne-
komu nevaren ali vsaj nezaželen. Kdo bi to bil, mi ni bilo mogoče dognati,
če bi poslušali zlobne jezike, bi morali odgovoriti; cesar. A za to ni otip-
ljivih dokazov. Kdorkoli mu je dajal naštete položaje, mu je naredil samo
uslugo. Daublebsky je imel čas za študij. Posebno od leta 1859 do 1866, ko
se je Italija združevala v enotno državo, je študiral razmere na Jadranu in
v Sredozemlju. Dotedanje razmerje sil je bilo porušeno, zato je zaskrblju-
joče gledal na novi italijanski imperializem, ki je s svojimi tipalkami segal
po vzhodni in severni obali Jadrana. Nova država je potrebovala zuna-
nje (slavne) akcije, da bi prikrila notranjo gospodarsko-politično in soci-
alno krizo. Najbliže sta bili Benečija in Dalmacija, ki bi se spričo šibkosti
avstrijske flote in angažiranosti vojske dali osvojiti ena s kopnega, druga
z morja. V tem študiju se je Daublebsky dodobra seznanil z Italijo in vsem
Sredozemljem, a to mu ne bi pomagalo, če ga ne bi opazil tedanji kapetan
bojne ladje Wilhelm Tegetthoff, enako zaskrbljen kakor on zaradi naraš-
čajočih italijanskih zahtev.
Tako je bil imenovan za poveljnika fregate »Schwarzenberg«, ki se
je leta 1864 odlično obnesla v bitki pri Helgolandu proti danski morna-
rici v prusko-danskem sporu zaradi Schleswig-Holsteina, kjer je Avstrija
pomagala Nemcem. Ni se rad bojeval proti admiralu Suensenu, ki je bil
kakor on učenec von Dahlerupa. Bil pa je vojak in kot tak je moral izvr-
ševati dana povelja. Računal pa je tudi s tem, da bo vojna z Dansko šola
303
»Donau« 1862). Z goleto »Arethusa« in parnikom »Vulcan« se je udeležil
treh misijskih potovanj, ki so trajala od 7 mesecev in 10 dni do enega leta,
treh mesecev in petnajst dni. Kam sta ladji potovali, iz dosegljivih virov
ni mogoče dognati. Verjetno je bilo vsaj prvo potovanje »Arethuse« leta
1852 daljšega obsega, tj. vsaj v Severno morje in čez Atlantik v Severno
Ameriko. Med tem se je leta 1849 udeležil blokade Benetk, in sicer v štabu
viceadmirala von Dahlerupa in reševanja papeževe ladje »Progresso«, za
kar ga je papež Pij IX. odlikoval z zlato medaljo za zasluge 1. reda.
Kljub temu je bil nekako v senci dogodkov, ker ga »niso opazili«.
Njegove službe po letu 1852 so bile v glavnem izven mornariške baze v
Pulju. Podatki kažejo, da je bil večinoma vkrcan in na potovanjih. Kolikor
ni bil na ladjah, je bil v službi v drugih vojnopomorskih bazah Avstrije.
Je bilo to oddaljevanje obetajočega pomorskega oficirja slučajno ali načr-
tno? Vse kaže, da je bilo načrtno. Sposobnosti mu niso mogli oporekati,
ker je vse izkušnje opravil briljantno. Zato so mu dajali službe v misijskih
in šolskih potovanjih, zaupali dobre položaje na ladjah, niso mu pa dovo-
lili, da bi se usidral v Pulju, kakor so se mnogi drugi. Izgleda, da je bil ne-
komu nevaren ali vsaj nezaželen. Kdo bi to bil, mi ni bilo mogoče dognati,
če bi poslušali zlobne jezike, bi morali odgovoriti; cesar. A za to ni otip-
ljivih dokazov. Kdorkoli mu je dajal naštete položaje, mu je naredil samo
uslugo. Daublebsky je imel čas za študij. Posebno od leta 1859 do 1866, ko
se je Italija združevala v enotno državo, je študiral razmere na Jadranu in
v Sredozemlju. Dotedanje razmerje sil je bilo porušeno, zato je zaskrblju-
joče gledal na novi italijanski imperializem, ki je s svojimi tipalkami segal
po vzhodni in severni obali Jadrana. Nova država je potrebovala zuna-
nje (slavne) akcije, da bi prikrila notranjo gospodarsko-politično in soci-
alno krizo. Najbliže sta bili Benečija in Dalmacija, ki bi se spričo šibkosti
avstrijske flote in angažiranosti vojske dali osvojiti ena s kopnega, druga
z morja. V tem študiju se je Daublebsky dodobra seznanil z Italijo in vsem
Sredozemljem, a to mu ne bi pomagalo, če ga ne bi opazil tedanji kapetan
bojne ladje Wilhelm Tegetthoff, enako zaskrbljen kakor on zaradi naraš-
čajočih italijanskih zahtev.
Tako je bil imenovan za poveljnika fregate »Schwarzenberg«, ki se
je leta 1864 odlično obnesla v bitki pri Helgolandu proti danski morna-
rici v prusko-danskem sporu zaradi Schleswig-Holsteina, kjer je Avstrija
pomagala Nemcem. Ni se rad bojeval proti admiralu Suensenu, ki je bil
kakor on učenec von Dahlerupa. Bil pa je vojak in kot tak je moral izvr-
ševati dana povelja. Računal pa je tudi s tem, da bo vojna z Dansko šola
303
