Page 305 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 305
Admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck iz Celovca (roj. 1829)
pri Sadovi. Toda mimo predloga za povišanje Daublebskega v kontraad-
mirala niso mogli. Predlog je iz leta 1869. Toda tu so se dogajale čudne
stvari. Medtem ko je bil na misijskem potovanju v Ameriki (1868–1869),
ki se je končalo 27. decembra 1869, je bil 17. istega meseca imenovan za
poveljnika obalnega poveljstva v Pulju, kar bi mu prineslo višji čin. Mesta
ni utegnil niti zasesti, ker je ob vrnitvi našel nov ukaz, ki ga je razporedil
na artilerijsko šolsko ladjo »Adria« za poveljnika vseh šolskih ladij, iste-
ga dne je moral zopet na pot, ki je trajala skoraj 15 mesecev. Vir nič ne po-
roča o opravljeni poti, slutimo, da je šlo za pot okoli sveta. Torej so ga zo-
pet odstranili iz Pulja.
Med njegovo odsotnostjo pa so se našli ljudje, ki so se postavili zanj.
Med drugimi je bil viceadmiral baron Anton Bourguignon, po rodu Čeh,
ki se je imel za Ljubljančana. Bourguignon je dal Daublebskemu odlično
karakteristiko, kljub temu da je imel verjetno drugačno naročilo. V njej
so poudarjene zasluge Daublebskega v bitki pri Visu, njegova odlikovanja
(tolažilo za odsotnost) in njegove človeške kvalitete. Vendar si ni mogel
kaj. Moral je kaniti kanček strupa, ki mu ga je naročila vlada. Moral je po-
udariti zdravstveno stanje, čeprav zelo milo, ker je bil Daublebsky zdrav
ko dren. Delno si oglejmo omenjeno karakteristiko:
»Maksimilijan baron Daublebsky von Sterneck zu Ehrenstein … je
zdrav in krepak, čeprav ga od časa do časa napada zastarel kašelj,
ne da bi ga zadrževal od službe [vendar zadosten vzrok za sum
o tuberkulozi, opomba pisca]. Pridobil si je velike izkušnje ... S
podrejenimi je strog in pravičen, kljub temu nima zaželenega miru
[zopet razlog, da se napredovanje začasno zadrži]. Veliko drži na
splošen red, prav tako na ugled in red svojega moštva. Na splošno je
zelo skrben in zainteresiran, da se očuva državna (erarska) imovina. V
letu 1866 je bil poveljnik admiralske ladje oklepne fregate ›Erzherzog
Ferdinand Max‹, s katero je v pomorski bitki pri Visu potopil sovra-
žno oklepno ladjo ›Re d‘Italia‹. Za njegovo junaštvo in za odličen us-
peh mu je bil dodeljen kot priznanje vojaški viteški križec z ordenom
Marije Terezije.«
(Bourguignon je pozabil, da je bil Daublebsky tedaj odlikovan tudi z
Leopoldovim redom, opomba pisca.) Na koncu je še pripomba:
»Je popolnoma sposoben aktivne službe na morju. Njegovo strokovno
znanje in izkušnje ga opravičujejo za sprejem v eskadro, kjer bo znal
zadovoljivo poveljevati. Ima znanje kontraadmirala.«
305
pri Sadovi. Toda mimo predloga za povišanje Daublebskega v kontraad-
mirala niso mogli. Predlog je iz leta 1869. Toda tu so se dogajale čudne
stvari. Medtem ko je bil na misijskem potovanju v Ameriki (1868–1869),
ki se je končalo 27. decembra 1869, je bil 17. istega meseca imenovan za
poveljnika obalnega poveljstva v Pulju, kar bi mu prineslo višji čin. Mesta
ni utegnil niti zasesti, ker je ob vrnitvi našel nov ukaz, ki ga je razporedil
na artilerijsko šolsko ladjo »Adria« za poveljnika vseh šolskih ladij, iste-
ga dne je moral zopet na pot, ki je trajala skoraj 15 mesecev. Vir nič ne po-
roča o opravljeni poti, slutimo, da je šlo za pot okoli sveta. Torej so ga zo-
pet odstranili iz Pulja.
Med njegovo odsotnostjo pa so se našli ljudje, ki so se postavili zanj.
Med drugimi je bil viceadmiral baron Anton Bourguignon, po rodu Čeh,
ki se je imel za Ljubljančana. Bourguignon je dal Daublebskemu odlično
karakteristiko, kljub temu da je imel verjetno drugačno naročilo. V njej
so poudarjene zasluge Daublebskega v bitki pri Visu, njegova odlikovanja
(tolažilo za odsotnost) in njegove človeške kvalitete. Vendar si ni mogel
kaj. Moral je kaniti kanček strupa, ki mu ga je naročila vlada. Moral je po-
udariti zdravstveno stanje, čeprav zelo milo, ker je bil Daublebsky zdrav
ko dren. Delno si oglejmo omenjeno karakteristiko:
»Maksimilijan baron Daublebsky von Sterneck zu Ehrenstein … je
zdrav in krepak, čeprav ga od časa do časa napada zastarel kašelj,
ne da bi ga zadrževal od službe [vendar zadosten vzrok za sum
o tuberkulozi, opomba pisca]. Pridobil si je velike izkušnje ... S
podrejenimi je strog in pravičen, kljub temu nima zaželenega miru
[zopet razlog, da se napredovanje začasno zadrži]. Veliko drži na
splošen red, prav tako na ugled in red svojega moštva. Na splošno je
zelo skrben in zainteresiran, da se očuva državna (erarska) imovina. V
letu 1866 je bil poveljnik admiralske ladje oklepne fregate ›Erzherzog
Ferdinand Max‹, s katero je v pomorski bitki pri Visu potopil sovra-
žno oklepno ladjo ›Re d‘Italia‹. Za njegovo junaštvo in za odličen us-
peh mu je bil dodeljen kot priznanje vojaški viteški križec z ordenom
Marije Terezije.«
(Bourguignon je pozabil, da je bil Daublebsky tedaj odlikovan tudi z
Leopoldovim redom, opomba pisca.) Na koncu je še pripomba:
»Je popolnoma sposoben aktivne službe na morju. Njegovo strokovno
znanje in izkušnje ga opravičujejo za sprejem v eskadro, kjer bo znal
zadovoljivo poveljevati. Ima znanje kontraadmirala.«
305
