Page 304 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 304
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
za vojno na Jadranu. Ker se je izkazal pri Helgolandu, je ostal poveljnik
»Schwarzenberga« vse do avstrijsko-italijanske vojne leta 1866.
Tedaj ga je Tegetthoff, ki je bil že dve leti kontraadmiral in poveljnik
eskadre, hotel imeti za poveljnika admiralske ladje »Eh Ferdinand Max«.
Odlično se je 27. junija 1866 izkazal pri ostri izvidniški akciji proti Anconi,
kjer je bila zasidrana italijanska jadranska flota. Tu se je pridružil admira-
lovemu stališču, da se prazna italijanska flota ne uniči (večina posadk je
imela prosto), ker »vojne niso krive ladje, ampak ljudje«. Italijani so ime-
li to viteško gesto za strahopetnost in so 18. julija istega leta napadli otok
Vis. Tedaj je Tegetthoff izdelal načrt bitke in nakazal kurz proti Visu. V
dopoldanskih urah 20. julija se je začela dvourna bitka, ki je vsem po-
morskim akademijam sveta in še posebej Evrope še vedno vzor odlično iz-
peljane pomorske bitke. Ne glede na zmedo, ki jo je pri Italijanih povzro-
čil poveljnik flote admiral Persano s tem, da je zapustil admiralsko ladjo
in se vkrcal na viceadmiralsko, ne da bi o tem pravočasno obvestil povelj-
nike divizij, je treba poudariti, da je bila italijanska flota v veliki premo-
či tako po številu kakor po starosti in opremljenosti ladij. Italijanske lad-
je so bile v glavnem železne, avstrijske pa po večini lesene ali kvečjemu
okrepljene z železno oplato. Toda v treh klinih prodirajoča avstrijska flo-
ta je pri Italijanih povzročila še večjo zmedo. Premoč Italijanov se je iz-
kazala za ničevo spričo odlične taktike avstrijskega poveljnika. V odlo-
čilnem trenutku bitke pa je k zmagi pripomogel prav Daublebsky. Svojo
ladjo je usmeril v bok italijanske admiralke »Re d‘Italia« in se vanjo zale-
tel s takšno silo, da se je v nekaj minutah potopila. Tako je bila bitka do-
bljena. Italijani so se umaknili in odpluli zopet v Ancono.
Hrabrost in hladnokrvnost Daublebskega je napravila na Tegetthoffa
tak vtis, da mu je ponudil svoje prijateljstvo. To prijateljstvo je trajalo do
Tegetthoffove smrti, torej dovolj dolgo, da sta lahko snovala novo stra-
tegijo in taktiko. Daublebsky je spoznal, da je imel Tegetthoff o obrambi
Jadrana enake misli kakor on sam. Skupaj sta jih začela poglabljati in de-
lati načrte za ojačenje obrambne moči na morju. Toda na dvoru in v vo-
jaških krogih sta naletela na gluha ušesa. Slava zmage pri Visu je Dunaj
uspavala, čeprav je morala Avstrija izročiti Italiji Benečijo. Mornarico so
imeli za nepremagljivo, kar vsekakor ni bila. Kljub zmagi pri Visu in kljub
temu, da je bil v poslednjih letih življenja cesarjev svetnik za mornarico,
Tegetthoff ni prodrl s predlogi o modernizaciji flote. Cesar mu ni zaupal in
to se je razširilo na vse najvišje kroge vojaštva, ki so gledali na mornari-
co s stališča njene »slave«, tj. z zavistjo, ker so imeli sami za seboj le poraz
304
za vojno na Jadranu. Ker se je izkazal pri Helgolandu, je ostal poveljnik
»Schwarzenberga« vse do avstrijsko-italijanske vojne leta 1866.
Tedaj ga je Tegetthoff, ki je bil že dve leti kontraadmiral in poveljnik
eskadre, hotel imeti za poveljnika admiralske ladje »Eh Ferdinand Max«.
Odlično se je 27. junija 1866 izkazal pri ostri izvidniški akciji proti Anconi,
kjer je bila zasidrana italijanska jadranska flota. Tu se je pridružil admira-
lovemu stališču, da se prazna italijanska flota ne uniči (večina posadk je
imela prosto), ker »vojne niso krive ladje, ampak ljudje«. Italijani so ime-
li to viteško gesto za strahopetnost in so 18. julija istega leta napadli otok
Vis. Tedaj je Tegetthoff izdelal načrt bitke in nakazal kurz proti Visu. V
dopoldanskih urah 20. julija se je začela dvourna bitka, ki je vsem po-
morskim akademijam sveta in še posebej Evrope še vedno vzor odlično iz-
peljane pomorske bitke. Ne glede na zmedo, ki jo je pri Italijanih povzro-
čil poveljnik flote admiral Persano s tem, da je zapustil admiralsko ladjo
in se vkrcal na viceadmiralsko, ne da bi o tem pravočasno obvestil povelj-
nike divizij, je treba poudariti, da je bila italijanska flota v veliki premo-
či tako po številu kakor po starosti in opremljenosti ladij. Italijanske lad-
je so bile v glavnem železne, avstrijske pa po večini lesene ali kvečjemu
okrepljene z železno oplato. Toda v treh klinih prodirajoča avstrijska flo-
ta je pri Italijanih povzročila še večjo zmedo. Premoč Italijanov se je iz-
kazala za ničevo spričo odlične taktike avstrijskega poveljnika. V odlo-
čilnem trenutku bitke pa je k zmagi pripomogel prav Daublebsky. Svojo
ladjo je usmeril v bok italijanske admiralke »Re d‘Italia« in se vanjo zale-
tel s takšno silo, da se je v nekaj minutah potopila. Tako je bila bitka do-
bljena. Italijani so se umaknili in odpluli zopet v Ancono.
Hrabrost in hladnokrvnost Daublebskega je napravila na Tegetthoffa
tak vtis, da mu je ponudil svoje prijateljstvo. To prijateljstvo je trajalo do
Tegetthoffove smrti, torej dovolj dolgo, da sta lahko snovala novo stra-
tegijo in taktiko. Daublebsky je spoznal, da je imel Tegetthoff o obrambi
Jadrana enake misli kakor on sam. Skupaj sta jih začela poglabljati in de-
lati načrte za ojačenje obrambne moči na morju. Toda na dvoru in v vo-
jaških krogih sta naletela na gluha ušesa. Slava zmage pri Visu je Dunaj
uspavala, čeprav je morala Avstrija izročiti Italiji Benečijo. Mornarico so
imeli za nepremagljivo, kar vsekakor ni bila. Kljub zmagi pri Visu in kljub
temu, da je bil v poslednjih letih življenja cesarjev svetnik za mornarico,
Tegetthoff ni prodrl s predlogi o modernizaciji flote. Cesar mu ni zaupal in
to se je razširilo na vse najvišje kroge vojaštva, ki so gledali na mornari-
co s stališča njene »slave«, tj. z zavistjo, ker so imeli sami za seboj le poraz
304
