Page 306 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 306
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Karakteristika je datirana v Pulju 31. decembra 1872 in je le ponovi-
tev podobnih Bourguignonovih karakteristik iz leta 1870 in 1871.
Dva meseca pred to karakteristiko so Daublebskega imenovali za
kontraadmirala. To mu pa še vedno ni kaj prida pomagalo. Še celih 13 me-
secev so ga držali na šolskih ladjah in daleč od dogodkov v štabu mornari-
ce in mornariški sekciji. Šele nova Bourguignonova karakteristika (pono-
vitev), ki je bila napisana septembra 1873, mu je omogočila imenovanje za
poveljnika eskadre z motivacijo: »kot priznanje za njegovo odlično delo in
službo v svojstvu poveljnika obalnega poveljstva.« (Totalno izigravanje,
saj te službe ni nikdar vršil, čeprav je vpisana v personalnem listu, ker so
ga poslali na pot.) To je bilo 12. decembra 1873.
Iz gornjega vidimo, da so ga hoteli na vsak način odpraviti s postran-
skimi zaposlitvami. Njegova strokovnost pa je le prevladala. Začelo se je
urjenje zastarele eskadre. Za Daublebskega, ki je poznal rast italijanske
vojne flote, predvsem jadranske, ki je v tujini videl moderne železne lad-
je, je bil to kaj žalosten pogled. Na »viški slavi« živeča flota je bila med
najbolj zastarelimi v Evropi. Zaostajala je celo za rusko, ki je sicer ime-
la nekaj železnih ladij, a je bila skoraj takšna, kakršno je videla sredina
stoletja. Vendar Daublebsky ni obupal. Zamislil se je v politične razme-
re na Jadranu in začel okoli sebe zbirati odlične kranjske, koroške, šta-
jerske in primorske oficirje, kakor so bili Karl Žonta iz Celovca, Rihard
Pogačnik iz Trsta, Karel Schaffer iz Sežane, Maksimilijan Pitner in Anton
Wiplinger, oba iz Gradca in veterana viške bitke, Henrik Fayenc iz Trsta,
Julij in Franc Heinz iz Ljubljane in drugi. S temi se je spustil v boj za pri-
znanje vloge mornarice ter njeno afirmacijo in modernizacijo. Toda na
Dunaju so kmalu zavohali, kam meri njegova politika. Zato so ga umak-
nili iz eskadre »s popolnim priznanjem« in ga imenovali za poveljnika ar-
senala v Pulju.
Za svoje namene so ga spet dali na napačno mesto, kajti tu je spoznal
zastarelost ustanove, ki je bila še skoraj takšna, kakršno sta zapustila vi-
ceadmiral von Dahlerup in feldmaršal lajtnant von Wimpfen v petdese-
tih letih. Neznatni posegi moderne so bili storjeni le v času Tegetthoffa.
Daublebskega je čakal nov boj. Čeprav ni imel nikakega političnega zaled-
ja, se ga je lotil z vso energijo, ki jo je premogel. To je bil boj za moderniza-
cijo arsenala, boj za razširitev in posodobitev puljske vojaške luke in boj
za posodobitev7 luk v Trstu in na Reki. Prav tako je bil to boj za posodo-
bitev tržaškega in reškega ladjedelništva. Ker je bila za vse to zainteresi-
rana tržaška in reška buržoazija, mu je uspelo prepričati uradni Dunaj o
306
Karakteristika je datirana v Pulju 31. decembra 1872 in je le ponovi-
tev podobnih Bourguignonovih karakteristik iz leta 1870 in 1871.
Dva meseca pred to karakteristiko so Daublebskega imenovali za
kontraadmirala. To mu pa še vedno ni kaj prida pomagalo. Še celih 13 me-
secev so ga držali na šolskih ladjah in daleč od dogodkov v štabu mornari-
ce in mornariški sekciji. Šele nova Bourguignonova karakteristika (pono-
vitev), ki je bila napisana septembra 1873, mu je omogočila imenovanje za
poveljnika eskadre z motivacijo: »kot priznanje za njegovo odlično delo in
službo v svojstvu poveljnika obalnega poveljstva.« (Totalno izigravanje,
saj te službe ni nikdar vršil, čeprav je vpisana v personalnem listu, ker so
ga poslali na pot.) To je bilo 12. decembra 1873.
Iz gornjega vidimo, da so ga hoteli na vsak način odpraviti s postran-
skimi zaposlitvami. Njegova strokovnost pa je le prevladala. Začelo se je
urjenje zastarele eskadre. Za Daublebskega, ki je poznal rast italijanske
vojne flote, predvsem jadranske, ki je v tujini videl moderne železne lad-
je, je bil to kaj žalosten pogled. Na »viški slavi« živeča flota je bila med
najbolj zastarelimi v Evropi. Zaostajala je celo za rusko, ki je sicer ime-
la nekaj železnih ladij, a je bila skoraj takšna, kakršno je videla sredina
stoletja. Vendar Daublebsky ni obupal. Zamislil se je v politične razme-
re na Jadranu in začel okoli sebe zbirati odlične kranjske, koroške, šta-
jerske in primorske oficirje, kakor so bili Karl Žonta iz Celovca, Rihard
Pogačnik iz Trsta, Karel Schaffer iz Sežane, Maksimilijan Pitner in Anton
Wiplinger, oba iz Gradca in veterana viške bitke, Henrik Fayenc iz Trsta,
Julij in Franc Heinz iz Ljubljane in drugi. S temi se je spustil v boj za pri-
znanje vloge mornarice ter njeno afirmacijo in modernizacijo. Toda na
Dunaju so kmalu zavohali, kam meri njegova politika. Zato so ga umak-
nili iz eskadre »s popolnim priznanjem« in ga imenovali za poveljnika ar-
senala v Pulju.
Za svoje namene so ga spet dali na napačno mesto, kajti tu je spoznal
zastarelost ustanove, ki je bila še skoraj takšna, kakršno sta zapustila vi-
ceadmiral von Dahlerup in feldmaršal lajtnant von Wimpfen v petdese-
tih letih. Neznatni posegi moderne so bili storjeni le v času Tegetthoffa.
Daublebskega je čakal nov boj. Čeprav ni imel nikakega političnega zaled-
ja, se ga je lotil z vso energijo, ki jo je premogel. To je bil boj za moderniza-
cijo arsenala, boj za razširitev in posodobitev puljske vojaške luke in boj
za posodobitev7 luk v Trstu in na Reki. Prav tako je bil to boj za posodo-
bitev tržaškega in reškega ladjedelništva. Ker je bila za vse to zainteresi-
rana tržaška in reška buržoazija, mu je uspelo prepričati uradni Dunaj o
306
