Page 307 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 307
Admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck iz Celovca (roj. 1829)
nujni potrebi po sodobnih ladjedelskih centrih, pristaniščih in pristani-
ških napravah. Vloga buržoazije je bila v tem boju izredno pozitivna.
Medtem se je italijanska udarna moč na Jadranu silno povečala.
Italijanska vojna flota je bila leta 1882 po številu ladij trikrat, po deplasma-
ju pa petkrat večja od avstrijske. Italijanska flota je bila modema, avstrij-
ska zastarela. Italijani so živeli v upanju na spopad in zmago, Avstrijci na
»zavesti zmage« pri Visu. Kako je bilo to nevarno, so kaj kmalu spozna-
li prijatelji in agenti Daublebskega. Ti so začeli z vseh strani pritiskati na
Dunaj in dokazovati nevarnost italijanskega imperializma. Dunaj pa se
še vedno ni zganil.
Bilo je leto 1882. Cesar Franc Jožef se je odločil obiskati Trst. V istem
času je odpotoval iz Italije tržaški begunec Viljem Oberdank. Imel je na-
men ubiti cesarja. Ker je svoj namen preveč glasno nakazal, so ga na meji
aretirali in predali sodišču, ki ga je obsodilo na smrt z vešali, ker so pri
njem našli orožje. Tedaj šele so dunajski politiki spoznali nevarnost ire-
dentizma, ki je bil v Trst uvožen iz Italije, v nasprotju s tistim, ki je nas-
tal v Istri in je imel stare korenine. Cesar je posegel v vojaško politiko in
končno je moral dati Daublebskemu prav. Kljub temu, da se na poveljni-
ka arsenala ni hotel naslanjati, ga ni mogel več prezreti, Viceadmirala,
Friedrich Pöck in Alojz Pokorny ter kontraadmirala Georg Millosicz in
Alfred Du Barry so bili zreli za upokojitev (poslednji zaradi zdravstvene-
ga stanja) in Daublebsky jim je sledil po rangu. Tako se je znašel na vrhu
službene lestvice in zdrav kot riba, kljub »zastarelem kašlju«. Edina mož-
nost za politike in vojake je bila tudi njegova upokojitev. Toda zdaj se jim
je maščevala stara napaka.
Stalno vkrcanje in pogosta misijska potovanja so napravila iz
Daublebskega najboljšega strokovnjaka. Poleg tega pa je imel še kad-
rovsko zaledje v učencih, ki jih je sam vzgojil in so ga tudi vneto podpi-
rali, med njimi predvsem Hrvati in Slovenci, a tudi Nemci in Čehi. To in
njegovo stalno poudarjanje o nevarnosti Italije je cesarja prepričalo, da
ga je imenoval za poveljnika mornarice. Pa tudi to pot bi Daublebsky iz-
padel iz kombinacije, da mu niso pomagale še nekatere okolnosti, ki so
jih politiki in vojaki zakrivili s tem, da so ga pošiljali po svetu: s svojimi
šarmantnimi nastopi je pridobil vrsto tujih visokih odlikovanj. Tako je
imel pravico nositi mehiški cesarski orden Guadelupe (1868), že imeno-
vano medaljo papeške države (1868), veliki oficirski križec grškega orde-
na Odrešenika (1875), črnogorski orden kneza Danila (1875), katerim se je
leta 1879 pridružil francoski orden Častne legije. Vse to je vplivalo na ne-
307
nujni potrebi po sodobnih ladjedelskih centrih, pristaniščih in pristani-
ških napravah. Vloga buržoazije je bila v tem boju izredno pozitivna.
Medtem se je italijanska udarna moč na Jadranu silno povečala.
Italijanska vojna flota je bila leta 1882 po številu ladij trikrat, po deplasma-
ju pa petkrat večja od avstrijske. Italijanska flota je bila modema, avstrij-
ska zastarela. Italijani so živeli v upanju na spopad in zmago, Avstrijci na
»zavesti zmage« pri Visu. Kako je bilo to nevarno, so kaj kmalu spozna-
li prijatelji in agenti Daublebskega. Ti so začeli z vseh strani pritiskati na
Dunaj in dokazovati nevarnost italijanskega imperializma. Dunaj pa se
še vedno ni zganil.
Bilo je leto 1882. Cesar Franc Jožef se je odločil obiskati Trst. V istem
času je odpotoval iz Italije tržaški begunec Viljem Oberdank. Imel je na-
men ubiti cesarja. Ker je svoj namen preveč glasno nakazal, so ga na meji
aretirali in predali sodišču, ki ga je obsodilo na smrt z vešali, ker so pri
njem našli orožje. Tedaj šele so dunajski politiki spoznali nevarnost ire-
dentizma, ki je bil v Trst uvožen iz Italije, v nasprotju s tistim, ki je nas-
tal v Istri in je imel stare korenine. Cesar je posegel v vojaško politiko in
končno je moral dati Daublebskemu prav. Kljub temu, da se na poveljni-
ka arsenala ni hotel naslanjati, ga ni mogel več prezreti, Viceadmirala,
Friedrich Pöck in Alojz Pokorny ter kontraadmirala Georg Millosicz in
Alfred Du Barry so bili zreli za upokojitev (poslednji zaradi zdravstvene-
ga stanja) in Daublebsky jim je sledil po rangu. Tako se je znašel na vrhu
službene lestvice in zdrav kot riba, kljub »zastarelem kašlju«. Edina mož-
nost za politike in vojake je bila tudi njegova upokojitev. Toda zdaj se jim
je maščevala stara napaka.
Stalno vkrcanje in pogosta misijska potovanja so napravila iz
Daublebskega najboljšega strokovnjaka. Poleg tega pa je imel še kad-
rovsko zaledje v učencih, ki jih je sam vzgojil in so ga tudi vneto podpi-
rali, med njimi predvsem Hrvati in Slovenci, a tudi Nemci in Čehi. To in
njegovo stalno poudarjanje o nevarnosti Italije je cesarja prepričalo, da
ga je imenoval za poveljnika mornarice. Pa tudi to pot bi Daublebsky iz-
padel iz kombinacije, da mu niso pomagale še nekatere okolnosti, ki so
jih politiki in vojaki zakrivili s tem, da so ga pošiljali po svetu: s svojimi
šarmantnimi nastopi je pridobil vrsto tujih visokih odlikovanj. Tako je
imel pravico nositi mehiški cesarski orden Guadelupe (1868), že imeno-
vano medaljo papeške države (1868), veliki oficirski križec grškega orde-
na Odrešenika (1875), črnogorski orden kneza Danila (1875), katerim se je
leta 1879 pridružil francoski orden Častne legije. Vse to je vplivalo na ne-
307
