Page 308 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 308
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
čimrnega Franca Jožefa. Tako je bil Daublebsky 17. junija 1883 po najviš-
jem sklepu imenovan za šefa mornariške sekcije vojnega ministrstva in
poveljnika mornarice. Istočasno je bil povišan v viceadmirala, tj. na stop-
njo, ki jo je proti vsem pravilom čakal že enajst let.
Tako je prišel Daublebsky na vrh. V mornarici so se oddahnili, kaj-
ti v njem so videli pravega moža, kar je tudi bil. Že kot poveljnik eskadre
in kasneje arsenala je opazil določene pomanjkljivosti v personalni admi-
nistraciji in kadrovski sestavi mornarice. Administracijo je posodobil s
tem, da je personalne liste povečal in pustil več prostora za ocene, ki bi se
naj izvršile četrtletno ali ob premestitvah. Ocenjevalo pa se je splošno in
strokovno znanje posameznikov. Razvid strokovnega izpopolnjevanja je
postal jasnejši, manj kompliciran in predvsem pravičnejši, ker sta morala
ocene podpisati najmanj dva nadrejena. To je omogočilo izbiro najboljše-
ga kadra. In to je bilo prav za Slovence odločilno.
Daublebsky je imel s Slovenci stare izkušnje. Njihovo sposobnost in
borbenost je opazoval med blokado Benetk, v bitkah pri Helgolandu in
pri Visu. Spoznaval jih je na dolgih vožnjah po svetu in že tedaj je ugoto-
vil, da so pomorsko misleč narod. Videl je, da so zelo pogosto napredo-
vali, da je že tedaj bil po en slovenski starešina na 6 ali celo 5 slovenskih
mornarjev. To mu je izredno ugajalo, saj so v celotnem sklopu mornarice
zaostajali le za Nemci in Čehi. Prvi so bili privilegirani, drugi pa nenado-
mestljivi strojniki. Z njegovim imenovanjem za poveljnika mornarice se
je odnos do Slovencev še izboljšal. Z odlično propagandno akcijo po vseh
slovenskih okrajnih glavarstvih od Trsta in Kopra do Gradca in Šentvida
ob Glini je privabljal slovenske fante v mornarico. Prav tako je v sloven-
skih deželah aktiviral rekrutacijske oficirje, ki so sprožili akcijo za spre-
jemanje fantov v starosti pod 18 leti, ki so jih predvidevali za mladeni-
če palube, stroja in krmila. Le ti so aktivirali slovenske furmane, da so
tudi po svoji strani propagirali vojno pomorstvo na vaseh. Uspeh akcije je
bil nepričakovano velik. Že v prvih treh letih poveljevanja Daublebskega
so se mornariške vrste pomnožile s slovenskimi fanti, ki so po presta-
ni vajenski dobi postali mornarji z mesečno plačo. Štetje personalnih vi-
rov tiste dobe nam pove, da je bilo v mornarici nad 10 % Slovencev. Če
upoštevamo, da so imele slovenske dežele vključno z Gradcem, Celovcem,
Šentvidom ob Glini, Trstom, Gorico in drugimi kraji, ki še danes niso
vključeni v matično domovino, manj kot 5 % državnega prebivalstva, po-
tem vidimo, da so dale več kot dvakrat toliko mornarjev, kakor bi jih mo-
rale dati. Toda v posameznih letih, kakor so npr. 1886, 1888, 1889, 1891
308
čimrnega Franca Jožefa. Tako je bil Daublebsky 17. junija 1883 po najviš-
jem sklepu imenovan za šefa mornariške sekcije vojnega ministrstva in
poveljnika mornarice. Istočasno je bil povišan v viceadmirala, tj. na stop-
njo, ki jo je proti vsem pravilom čakal že enajst let.
Tako je prišel Daublebsky na vrh. V mornarici so se oddahnili, kaj-
ti v njem so videli pravega moža, kar je tudi bil. Že kot poveljnik eskadre
in kasneje arsenala je opazil določene pomanjkljivosti v personalni admi-
nistraciji in kadrovski sestavi mornarice. Administracijo je posodobil s
tem, da je personalne liste povečal in pustil več prostora za ocene, ki bi se
naj izvršile četrtletno ali ob premestitvah. Ocenjevalo pa se je splošno in
strokovno znanje posameznikov. Razvid strokovnega izpopolnjevanja je
postal jasnejši, manj kompliciran in predvsem pravičnejši, ker sta morala
ocene podpisati najmanj dva nadrejena. To je omogočilo izbiro najboljše-
ga kadra. In to je bilo prav za Slovence odločilno.
Daublebsky je imel s Slovenci stare izkušnje. Njihovo sposobnost in
borbenost je opazoval med blokado Benetk, v bitkah pri Helgolandu in
pri Visu. Spoznaval jih je na dolgih vožnjah po svetu in že tedaj je ugoto-
vil, da so pomorsko misleč narod. Videl je, da so zelo pogosto napredo-
vali, da je že tedaj bil po en slovenski starešina na 6 ali celo 5 slovenskih
mornarjev. To mu je izredno ugajalo, saj so v celotnem sklopu mornarice
zaostajali le za Nemci in Čehi. Prvi so bili privilegirani, drugi pa nenado-
mestljivi strojniki. Z njegovim imenovanjem za poveljnika mornarice se
je odnos do Slovencev še izboljšal. Z odlično propagandno akcijo po vseh
slovenskih okrajnih glavarstvih od Trsta in Kopra do Gradca in Šentvida
ob Glini je privabljal slovenske fante v mornarico. Prav tako je v sloven-
skih deželah aktiviral rekrutacijske oficirje, ki so sprožili akcijo za spre-
jemanje fantov v starosti pod 18 leti, ki so jih predvidevali za mladeni-
če palube, stroja in krmila. Le ti so aktivirali slovenske furmane, da so
tudi po svoji strani propagirali vojno pomorstvo na vaseh. Uspeh akcije je
bil nepričakovano velik. Že v prvih treh letih poveljevanja Daublebskega
so se mornariške vrste pomnožile s slovenskimi fanti, ki so po presta-
ni vajenski dobi postali mornarji z mesečno plačo. Štetje personalnih vi-
rov tiste dobe nam pove, da je bilo v mornarici nad 10 % Slovencev. Če
upoštevamo, da so imele slovenske dežele vključno z Gradcem, Celovcem,
Šentvidom ob Glini, Trstom, Gorico in drugimi kraji, ki še danes niso
vključeni v matično domovino, manj kot 5 % državnega prebivalstva, po-
tem vidimo, da so dale več kot dvakrat toliko mornarjev, kakor bi jih mo-
rale dati. Toda v posameznih letih, kakor so npr. 1886, 1888, 1889, 1891
308
