Page 315 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 315
Admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck iz Celovca (roj. 1829)
v odločilnem trenutku pojavil kot najsposobnejši in najboljši mož, ki je bil
tako rekoč brez konkurence. Obširnega znanja in sposobnosti niso mogli
prezreti in tako so ga imenovali za poveljnika mornarice. Kot tak je ustva-
ril avstrijsko obrambno moč na Jadranu, ki je bila, kakor je dokazala prva
svetovna vojna, upoštevanja vredna. Ustvaril pa je še veliko več. Njegovi
sledovi se poznajo v Pulju, na Reki, v Trstu in drugod. Modernizirana pri-
stanišča, doki, valobrani, sposobne ladjedelnice; v vsem tem se pozna še
danes njegova vloga. Za nas Slovence pa je najznačilnejše, da je spoznal
našo pomorsko miselnost, jo razvijal in utrjeval, in nas, sicer samo z med
klicem med sejo, vendar toliko bolj odločno, proglasil za najbolj pomor-
ski narod monarhije.
Glede njegovega osebnega življenja je treba naglasiti, da je bil skoraj
vse življenje zagrizen samec. Ženske mu niso mogle do živega. »Ne da bi
jih preziral,« je rekel kapetan bojne ladje Rihard Makovec, »kot mornar,
ki je bil stalno na poti, ni imel časa zanje. Sicer so ga obletavale celo grofi-
ce in baronice, toda niso imele uspeha.« Šele leta 1895 ga je omrežila Lidija
Griswold, ki ni bila ne grofica ne baronica. Z njo se je poročil 7. novembra
1896. Od tedaj dalje se ni več toliko posvečal mornarici, bolj se je posve-
čal ženi. Končno je to razumljivo, saj je imel dosti dobrih namestnikov.
29. septembra 1897 mu je mornarica priredila slavje ob 50. obletnici
službe v mornarici. Cesar ga je lastnoročno odlikoval z »Velikim križem
Sv. Štefana« s poudarkom na petdesetem delovnem jubileju. Slavnost so
pripravljali že med 14. in 19. avgustom v Pulju, ko je Daublebsky 6 dni plul
na admiralskih jahtah »Fantasie« in »Pelikan«. To je bilo pravzaprav slo-
vo od morja. Kmalu nato je bil poklican na Dunaj, kjer je počakal na ome-
njeno slavje. Ob vrnitvi v Pulj je nevarno zbolel in 5. decembra 1897 opol-
dne umrl. Želel je biti pokopan v Celju, a višje koristi(!) so zahtevale, da
so ga pokopali v Pulju.
V službenem listu so še podatki o priznani službeni dobi, o pokojnini
vdovi (v originalu je zapisano tako. Lahko bi bilo: o pokojnikovi vdovi ali
pa so pozabili vejico (o pokojnini, vdovi.)) in o ordenu »Marije Terezije«, ki
ga je dobil po bitki pri Visu. Skupna delovna doba je znašala 50 let, 2 me-
seca in 16 dni. K temu so prišteli 5 let za vojna leta 1848, 1849, 1859, 1864
in 1866 ter 5 let in po štiri mesece za čas, ko je bil na plovbi. Tako mu je
bila priznana službena doba 60 let, 6 mesecev in 16 dni. Kolikor poznam
stanje, ga je prekosil samo en oficir in nekaj prav zavzetih podoficirjev.
Na osnovi omenjenega seštevka je vdova »po enoletnem uspešnem zako-
nu« dobila pokojnino. Vojni viteški križec Marije Terezije je bil z odločbo
315
v odločilnem trenutku pojavil kot najsposobnejši in najboljši mož, ki je bil
tako rekoč brez konkurence. Obširnega znanja in sposobnosti niso mogli
prezreti in tako so ga imenovali za poveljnika mornarice. Kot tak je ustva-
ril avstrijsko obrambno moč na Jadranu, ki je bila, kakor je dokazala prva
svetovna vojna, upoštevanja vredna. Ustvaril pa je še veliko več. Njegovi
sledovi se poznajo v Pulju, na Reki, v Trstu in drugod. Modernizirana pri-
stanišča, doki, valobrani, sposobne ladjedelnice; v vsem tem se pozna še
danes njegova vloga. Za nas Slovence pa je najznačilnejše, da je spoznal
našo pomorsko miselnost, jo razvijal in utrjeval, in nas, sicer samo z med
klicem med sejo, vendar toliko bolj odločno, proglasil za najbolj pomor-
ski narod monarhije.
Glede njegovega osebnega življenja je treba naglasiti, da je bil skoraj
vse življenje zagrizen samec. Ženske mu niso mogle do živega. »Ne da bi
jih preziral,« je rekel kapetan bojne ladje Rihard Makovec, »kot mornar,
ki je bil stalno na poti, ni imel časa zanje. Sicer so ga obletavale celo grofi-
ce in baronice, toda niso imele uspeha.« Šele leta 1895 ga je omrežila Lidija
Griswold, ki ni bila ne grofica ne baronica. Z njo se je poročil 7. novembra
1896. Od tedaj dalje se ni več toliko posvečal mornarici, bolj se je posve-
čal ženi. Končno je to razumljivo, saj je imel dosti dobrih namestnikov.
29. septembra 1897 mu je mornarica priredila slavje ob 50. obletnici
službe v mornarici. Cesar ga je lastnoročno odlikoval z »Velikim križem
Sv. Štefana« s poudarkom na petdesetem delovnem jubileju. Slavnost so
pripravljali že med 14. in 19. avgustom v Pulju, ko je Daublebsky 6 dni plul
na admiralskih jahtah »Fantasie« in »Pelikan«. To je bilo pravzaprav slo-
vo od morja. Kmalu nato je bil poklican na Dunaj, kjer je počakal na ome-
njeno slavje. Ob vrnitvi v Pulj je nevarno zbolel in 5. decembra 1897 opol-
dne umrl. Želel je biti pokopan v Celju, a višje koristi(!) so zahtevale, da
so ga pokopali v Pulju.
V službenem listu so še podatki o priznani službeni dobi, o pokojnini
vdovi (v originalu je zapisano tako. Lahko bi bilo: o pokojnikovi vdovi ali
pa so pozabili vejico (o pokojnini, vdovi.)) in o ordenu »Marije Terezije«, ki
ga je dobil po bitki pri Visu. Skupna delovna doba je znašala 50 let, 2 me-
seca in 16 dni. K temu so prišteli 5 let za vojna leta 1848, 1849, 1859, 1864
in 1866 ter 5 let in po štiri mesece za čas, ko je bil na plovbi. Tako mu je
bila priznana službena doba 60 let, 6 mesecev in 16 dni. Kolikor poznam
stanje, ga je prekosil samo en oficir in nekaj prav zavzetih podoficirjev.
Na osnovi omenjenega seštevka je vdova »po enoletnem uspešnem zako-
nu« dobila pokojnino. Vojni viteški križec Marije Terezije je bil z odločbo
315
