Page 314 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 314
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
leta 1876. Leta 1890 mu je bil podeljen pruski orden »Rdečega orla«, kma-
lu nato pa »Švedski orel s sabljami« in japonski orden »Vzhajajočega son-
ca«, leta 1893 pa še turški orden »Osmanič«. Vse to z ustreznimi cesarski-
mi dovoljenji. To je imelo svoje posledice. Ko je končno cesar spoznal,
kako priljubljen je njegov poveljnik mornarice v svetu, ni hotel zaostajati:
15. novembra 1893 je pod pisal ukaz, s katerim je Daublebskega ponovno
odlikoval z »Leopoldovim križem z vojno dekoracijo«. Zbirka odlikovanj
se nadaljuje do admiralove smrti, a naj bo to dovolj. Gotovo je, da posled-
njih tujih odlikovanj ni dobil brez razloga. V ozadju so gotovo trgovski
odnosi s Švedsko, Turčijo, Nemčijo in drugimi državami, ki so imele ko-
rist od oboroževanja avstrijske flote A to je bila tedaj že uzanca, ki je ime-
la globoke mednarodne temelje, kljub ali prav zaradi nečiste diplomacije.
Medtem je bil Daublebsky 1. novembra 1888 povišan v admirala. Kot
tak je svojo strategijo razvijal naprej. Mornariški manevri so se iz leta v
leto nadaljevali v sicer zmanjšanem obsegu, vendar z vključitvijo vseh no-
vih plovnih enot, ki so prihajale iz ladjedelnic. Ti manevri so pripravili
vrsto odličnih oficirjev, ki so kasneje prevzeli breme prve svetovne vojne.
Med njimi je bilo vsaj 10 ali 12 % Slovencev.
Še eno admiralovo dejavnost je treba poudariti: Njegov konjiček je
bila umetnost, posebno pa arhitektura. Vse življenje je doma in v tujini
študiral arhitekturo. S časom je postal pravi ekspert za umetnostne
in zgodovinske arhitekturne spomenike. Tako v Pulju kakor na Reki,
v Trstu in v drugih mestih se je trudil ohraniti vse, kar je dokazovalo
zgodovino mest in ustvarjalo njihovo umetnostno podobo. Tako je na
primer izredno obžaloval, da je bila v Piranu porušena stara občinska
palača in nadomeščena z novo v »nemogočem dunajskem stilu«. Zato
ni čudno, da je bil 20. maja 1893 imenovan za častnega člana cesarsko-
kraljeve osrednje komisije za raziskovanje in vzdrževanje umetnostnih in
zgodovinskih spomenikov. Istega dne je bil imenovan za člana »Tržaškega
pomorskega združenja«. To je bilo pri znanje za zasluge pri gradnji nove
luke v Trstu, za modernizacijo arsenala v Pulju, za politično, vojaško in
moralno podporo pomorskim dejavnostim na splošno. Tega priznanja je
bil menda resnično vesel.
Takšen je bil Daublebsky. Kljub temu da so mu na dvoru od vsega za-
četka nagajali, kljub temu da so ga oddaljevali od dogajanja v Pulju in v
mornariški sekciji vojnega ministrstva na Dunaju, ni nikoli klonil. Čakal
je svoj čas in ga do čakal. Potovanja je izrabil za študij, za proučevanje
nove taktike in novih plovnih objektov, ki jih je srečal na poti. Tako se je
314
leta 1876. Leta 1890 mu je bil podeljen pruski orden »Rdečega orla«, kma-
lu nato pa »Švedski orel s sabljami« in japonski orden »Vzhajajočega son-
ca«, leta 1893 pa še turški orden »Osmanič«. Vse to z ustreznimi cesarski-
mi dovoljenji. To je imelo svoje posledice. Ko je končno cesar spoznal,
kako priljubljen je njegov poveljnik mornarice v svetu, ni hotel zaostajati:
15. novembra 1893 je pod pisal ukaz, s katerim je Daublebskega ponovno
odlikoval z »Leopoldovim križem z vojno dekoracijo«. Zbirka odlikovanj
se nadaljuje do admiralove smrti, a naj bo to dovolj. Gotovo je, da posled-
njih tujih odlikovanj ni dobil brez razloga. V ozadju so gotovo trgovski
odnosi s Švedsko, Turčijo, Nemčijo in drugimi državami, ki so imele ko-
rist od oboroževanja avstrijske flote A to je bila tedaj že uzanca, ki je ime-
la globoke mednarodne temelje, kljub ali prav zaradi nečiste diplomacije.
Medtem je bil Daublebsky 1. novembra 1888 povišan v admirala. Kot
tak je svojo strategijo razvijal naprej. Mornariški manevri so se iz leta v
leto nadaljevali v sicer zmanjšanem obsegu, vendar z vključitvijo vseh no-
vih plovnih enot, ki so prihajale iz ladjedelnic. Ti manevri so pripravili
vrsto odličnih oficirjev, ki so kasneje prevzeli breme prve svetovne vojne.
Med njimi je bilo vsaj 10 ali 12 % Slovencev.
Še eno admiralovo dejavnost je treba poudariti: Njegov konjiček je
bila umetnost, posebno pa arhitektura. Vse življenje je doma in v tujini
študiral arhitekturo. S časom je postal pravi ekspert za umetnostne
in zgodovinske arhitekturne spomenike. Tako v Pulju kakor na Reki,
v Trstu in v drugih mestih se je trudil ohraniti vse, kar je dokazovalo
zgodovino mest in ustvarjalo njihovo umetnostno podobo. Tako je na
primer izredno obžaloval, da je bila v Piranu porušena stara občinska
palača in nadomeščena z novo v »nemogočem dunajskem stilu«. Zato
ni čudno, da je bil 20. maja 1893 imenovan za častnega člana cesarsko-
kraljeve osrednje komisije za raziskovanje in vzdrževanje umetnostnih in
zgodovinskih spomenikov. Istega dne je bil imenovan za člana »Tržaškega
pomorskega združenja«. To je bilo pri znanje za zasluge pri gradnji nove
luke v Trstu, za modernizacijo arsenala v Pulju, za politično, vojaško in
moralno podporo pomorskim dejavnostim na splošno. Tega priznanja je
bil menda resnično vesel.
Takšen je bil Daublebsky. Kljub temu da so mu na dvoru od vsega za-
četka nagajali, kljub temu da so ga oddaljevali od dogajanja v Pulju in v
mornariški sekciji vojnega ministrstva na Dunaju, ni nikoli klonil. Čakal
je svoj čas in ga do čakal. Potovanja je izrabil za študij, za proučevanje
nove taktike in novih plovnih objektov, ki jih je srečal na poti. Tako se je
314
