Page 327 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 327
Kontraadmiral Rihard Pogačnik iz Trsta (roj. 1838)
na fregati »Donau«. Komandant le-te je opazil njegove pedagoške sposob-
nosti, zato je predlagal, da bi ga nastavili za predavatelja navigacije v aspi-
rantskem tečaju (Marine Eleven Kurs) na brigu »Huszar«. Tu je ostal sko-
raj celo leto. V naslednjem šolskem letu je predaval navigacijo v tečajih,
ki jih je priredil Hidrografski institut avstrijske vojne mornarice v Trstu.
Kakšne uspehe je imel kot predavatelj, je težko reči. Verjetno zelo dob-
re. Vendar ni mogel ostati v institutu. Leta 1864 je zaprosil za vkrcanje.
Komanda mornarice ga je razporedila na fregato »Novara«, ki se je z de-
lom avtsrijske eskadre udeležila tako imenovane francosko-avstrijske ek-
spedicije v Mehiko. Na »Novari« je bil Pogačnik navigacijski oficir. Po nje-
govem nasvetu je bil na ladji prirejen tečaj za podoficirje krmarske stroke,
ki ga je vodil on sam.
»Novara« je plula po Mehiškem zalivu do leta 1866. Avstrijske
in francoske ladje so imele naloge preprečiti, da bi mehikanski
revolucionarji dobivali pomoč od zunaj. Ko pa je bilo jasno, da bo stvar
cesarja Maksimilijana izgubljena, je bil del avstrijskih ladij odpoklican.
Tako je bil Pogačnik z »Novaro« že junija 1866 spet v Pulju, kjer je prevzel
komando parne ladje »Ilentzi« in bil povišan v poročnika bojne ladje.
Pripravljala se je avstrijsko-nemška vojna. Italija se je pridružila
Nemčiji z zahtevo po Benečiji in Poadižju. Avstrijska vojna mornarica se
je pod poveljstvom Wilhelma Tegetthoffa pripravljala na obrambo. V tis-
tih dneh je bil napravljen nov razpored oficirskega kadra. Ladje so dobile
nove, sposobne komandante, ki so bili pripravljeni na vse. Sposobni mlaj-
ši oficirji so dobili nove položaje. Rihard Pogačnik je bil razporejen na ok-
lopno fregato »Don Juan d’Austria«. S to se je 20. julija 1866 kot artilerij-
ski oficir udeležil bitke pri Visu proti italijanski floti admirala Persana. Tu
si je zaslužil vojaški križec za zasluge in vojno medaljo. Vse to je kazalo,
da se bo njegova kariera razvijala v znamenju artilerijske stroke. Prav za-
radi obnašanja v bitki je bil takoj po končani vojni razporejen za artilerij-
skega oficirja na korveto »Minerva«, da bi se v artilerijski stroki še bolj iz-
popolnil. Na tej enoti je ostal do konca leta 1868. Na novega leta dan 1869
je nastopil službo artilerijskega oficirja na oklepni fregati »Salamander«.
Na »Don Juanu d’Austria« se je začela, na »Salamandru« pa se je nadalje-
vala »zgrešena« kariera Riharda Pogačnika, ki je trajala skoraj dve dese-
tletji. Bil je sicer odličen artilerijski oficir, vendar brez veselja do stroke, ki
se mu je zdela zastarela. Pogačnika so privlačevale novosti in te je vztraj-
no iskal.
327
na fregati »Donau«. Komandant le-te je opazil njegove pedagoške sposob-
nosti, zato je predlagal, da bi ga nastavili za predavatelja navigacije v aspi-
rantskem tečaju (Marine Eleven Kurs) na brigu »Huszar«. Tu je ostal sko-
raj celo leto. V naslednjem šolskem letu je predaval navigacijo v tečajih,
ki jih je priredil Hidrografski institut avstrijske vojne mornarice v Trstu.
Kakšne uspehe je imel kot predavatelj, je težko reči. Verjetno zelo dob-
re. Vendar ni mogel ostati v institutu. Leta 1864 je zaprosil za vkrcanje.
Komanda mornarice ga je razporedila na fregato »Novara«, ki se je z de-
lom avtsrijske eskadre udeležila tako imenovane francosko-avstrijske ek-
spedicije v Mehiko. Na »Novari« je bil Pogačnik navigacijski oficir. Po nje-
govem nasvetu je bil na ladji prirejen tečaj za podoficirje krmarske stroke,
ki ga je vodil on sam.
»Novara« je plula po Mehiškem zalivu do leta 1866. Avstrijske
in francoske ladje so imele naloge preprečiti, da bi mehikanski
revolucionarji dobivali pomoč od zunaj. Ko pa je bilo jasno, da bo stvar
cesarja Maksimilijana izgubljena, je bil del avstrijskih ladij odpoklican.
Tako je bil Pogačnik z »Novaro« že junija 1866 spet v Pulju, kjer je prevzel
komando parne ladje »Ilentzi« in bil povišan v poročnika bojne ladje.
Pripravljala se je avstrijsko-nemška vojna. Italija se je pridružila
Nemčiji z zahtevo po Benečiji in Poadižju. Avstrijska vojna mornarica se
je pod poveljstvom Wilhelma Tegetthoffa pripravljala na obrambo. V tis-
tih dneh je bil napravljen nov razpored oficirskega kadra. Ladje so dobile
nove, sposobne komandante, ki so bili pripravljeni na vse. Sposobni mlaj-
ši oficirji so dobili nove položaje. Rihard Pogačnik je bil razporejen na ok-
lopno fregato »Don Juan d’Austria«. S to se je 20. julija 1866 kot artilerij-
ski oficir udeležil bitke pri Visu proti italijanski floti admirala Persana. Tu
si je zaslužil vojaški križec za zasluge in vojno medaljo. Vse to je kazalo,
da se bo njegova kariera razvijala v znamenju artilerijske stroke. Prav za-
radi obnašanja v bitki je bil takoj po končani vojni razporejen za artilerij-
skega oficirja na korveto »Minerva«, da bi se v artilerijski stroki še bolj iz-
popolnil. Na tej enoti je ostal do konca leta 1868. Na novega leta dan 1869
je nastopil službo artilerijskega oficirja na oklepni fregati »Salamander«.
Na »Don Juanu d’Austria« se je začela, na »Salamandru« pa se je nadalje-
vala »zgrešena« kariera Riharda Pogačnika, ki je trajala skoraj dve dese-
tletji. Bil je sicer odličen artilerijski oficir, vendar brez veselja do stroke, ki
se mu je zdela zastarela. Pogačnika so privlačevale novosti in te je vztraj-
no iskal.
327
