Page 330 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 330
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Po vrnitvi v Avstrijo je bil Pogačnik dodeljen obalski komandi v
Pulju, kjer se je zopet ukvarjal s torpedistiko. Tu je ostal od 16. februar-
ja 1887 do 12. aprila 1888. Razen kratkih vkrcanj na »Don Juanu«, kjer
je bil poldrugi mesec komandant, na »Custozzi«, kjer je bil 24 dni sod-
nik na »Tegethoffu«, ki ga je komandiral 17 dni in na »Laudonu«, ki ga je
komandiral v sestavu divizije nekaj mani kot deset mesecev, so bile vse
Pogačnikove službe od leta 1888 do upokojitve kopnega značaja. Ves čas
se je ukvarjal s torpedistiko in njeno uporabo v floti. Vendar se ni ustavil
samo pri tem. Menda se je prvi v Avstriji začel ukvarjati z učinkovito ob-
rambo proti torpedom, predvsem pa z obrežno obrambo proti torpednim
napadom. Žal trenutno ni mogoče reči, da je bil v času Daulebskega naj-
bolj navdušen in najbolj verziran torpedistični oficir tedanje avstrijske
mornarice, toda v floto so prihajale nove moči in med drugimi tudi odlič-
ni Pogačnikovi učenci. Ti so prinesli v torpedistiko nove poglede in nove
metode vojskovanja, spričo katerih je bilo Pogačnikovo gledanje nekoliko
zastarelo. Tedaj je spoznal, da so učenci prerasli učitelja. Zato je s 55 leti
starosti in 37 leti službe zaprosil za upokojitev.
Tu se je Daublebsky von Sterneck izkazal hvaležnega za vse delo, ki
ga je Pogačnik opravil v zadnjem desetletju službovanja. 1. maja 1893 je
bila v komandi mornarice večja slovesnost, na kateri je Daublebsky sam
izročil Pogačniku red železne krone 3. razreda, s katerim ga je odlikoval
cesar na njegov predlog. Istočasno mu je izročil ukaz, da se poviša v čin
kontraadmirala »ad honores«, s katerim je nastopil penzijo, ki mu je tek-
la od tistega dne. Kot upokojenec se je Pogačnik umaknil v Trst, od koder
je živo spremljal razvoj mornarice do svoje smrti.
Kakšen je bil Pogačnik kot vojak in človek, najbolje odkrivajo njego-
ve letne kvalifikacijske liste. O njegovem jezikovnem znanju in narodni
opredelitvi je bil že govor. Ocene njegovih vojaških kvalitet so vse do leta
1883 med zadovoljivim in prav dobrim. Kot rečeno, so hoteli iz njega nap-
raviti artilerijskega oficirja, ki pa se je začasno prilagodil le iz čuta dolž-
nosti. Šele ko je odkril torpedno stroko, ki je bila tisti čas še novost, kate-
ri se je predal z vsemi svojimi sposobnostmi, so njegove ocene nenadoma
poskočile. Že leta 1883 beremo:
»V torpednem orožju je temeljito vešč. V tem orožju ima bogate izku-
šnje, ki jih vedno izpelje tako pri vajah, kakor na vožnji. Kot koman-
dant s torpedi oborožene ladje, je znal to orožje odlično ovrednotiti. V
vsakem pogledu je zelo zanesljiv, delaven, poln čuta dolžnosti in smis-
la za napredek. Stremi za tem, da bi svoje znanje razširil.«
330
Po vrnitvi v Avstrijo je bil Pogačnik dodeljen obalski komandi v
Pulju, kjer se je zopet ukvarjal s torpedistiko. Tu je ostal od 16. februar-
ja 1887 do 12. aprila 1888. Razen kratkih vkrcanj na »Don Juanu«, kjer
je bil poldrugi mesec komandant, na »Custozzi«, kjer je bil 24 dni sod-
nik na »Tegethoffu«, ki ga je komandiral 17 dni in na »Laudonu«, ki ga je
komandiral v sestavu divizije nekaj mani kot deset mesecev, so bile vse
Pogačnikove službe od leta 1888 do upokojitve kopnega značaja. Ves čas
se je ukvarjal s torpedistiko in njeno uporabo v floti. Vendar se ni ustavil
samo pri tem. Menda se je prvi v Avstriji začel ukvarjati z učinkovito ob-
rambo proti torpedom, predvsem pa z obrežno obrambo proti torpednim
napadom. Žal trenutno ni mogoče reči, da je bil v času Daulebskega naj-
bolj navdušen in najbolj verziran torpedistični oficir tedanje avstrijske
mornarice, toda v floto so prihajale nove moči in med drugimi tudi odlič-
ni Pogačnikovi učenci. Ti so prinesli v torpedistiko nove poglede in nove
metode vojskovanja, spričo katerih je bilo Pogačnikovo gledanje nekoliko
zastarelo. Tedaj je spoznal, da so učenci prerasli učitelja. Zato je s 55 leti
starosti in 37 leti službe zaprosil za upokojitev.
Tu se je Daublebsky von Sterneck izkazal hvaležnega za vse delo, ki
ga je Pogačnik opravil v zadnjem desetletju službovanja. 1. maja 1893 je
bila v komandi mornarice večja slovesnost, na kateri je Daublebsky sam
izročil Pogačniku red železne krone 3. razreda, s katerim ga je odlikoval
cesar na njegov predlog. Istočasno mu je izročil ukaz, da se poviša v čin
kontraadmirala »ad honores«, s katerim je nastopil penzijo, ki mu je tek-
la od tistega dne. Kot upokojenec se je Pogačnik umaknil v Trst, od koder
je živo spremljal razvoj mornarice do svoje smrti.
Kakšen je bil Pogačnik kot vojak in človek, najbolje odkrivajo njego-
ve letne kvalifikacijske liste. O njegovem jezikovnem znanju in narodni
opredelitvi je bil že govor. Ocene njegovih vojaških kvalitet so vse do leta
1883 med zadovoljivim in prav dobrim. Kot rečeno, so hoteli iz njega nap-
raviti artilerijskega oficirja, ki pa se je začasno prilagodil le iz čuta dolž-
nosti. Šele ko je odkril torpedno stroko, ki je bila tisti čas še novost, kate-
ri se je predal z vsemi svojimi sposobnostmi, so njegove ocene nenadoma
poskočile. Že leta 1883 beremo:
»V torpednem orožju je temeljito vešč. V tem orožju ima bogate izku-
šnje, ki jih vedno izpelje tako pri vajah, kakor na vožnji. Kot koman-
dant s torpedi oborožene ladje, je znal to orožje odlično ovrednotiti. V
vsakem pogledu je zelo zanesljiv, delaven, poln čuta dolžnosti in smis-
la za napredek. Stremi za tem, da bi svoje znanje razširil.«
330
