Page 329 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 329
Kontraadmiral Rihard Pogačnik iz Trsta (roj. 1838)
in kot tak eden najuglednejših oficirjev tedanje avstrijske vojne mornari-
ce. Tedanji komandant mornarice admiral Maksimiljan Daublebsky von
Sterneck, ki je že zaradi nezaupanja do Italije budno spremljal vse borbe-
ne novosti in jih sprejemal v svojo koncepcijo moderne mornarice, je tudi
Pogačnika visoko cenil. Pionirsko delo, ki ga je opravil, je bilo vredno na-
grade. Že kmalu po prevzemu komande mornarice mu je izročil medaljo
za vojaške zasluge. Ko pa se je izkazalo, da je avstrijska torpedistika na
takšni višini, da je pravzaprav ravna zapadnoevropskim, je svoje torpe-
distične oficirje odlikoval z raznimi križci in medaljami. Pogačnik je do-
bil medaljo za vojaške zasluge z rdečim trakom in čin kapetana bojne lad-
je (1. novembra 1886). Večina visokih oficirjev se je na tem činu ustavila
in tako zaključila kariero. To pa ne velja za Pogačnika. Bil je še premlad
in preveč ugleden, da bi ne mogel več koristiti kot pomorščak in najboljši
strokovnjak svoje stroke.
Tudi Daublebsky von Sterneck ni računal z zaključkom Pogačnikove
kariere. Zato ga je 2. januarja 1886 imenoval za komandanta v železo pre-
oblečene korvete »Donau« in mu poveril transatlantsko misijo. Iz kvalifi-
kacijske listine ni razvidno za kakšno misijo je šlo. Vsekakor so jo izkoris-
tili tudi za to, da so vkrcali kadete in vožnjo izkoristili za njihovo vojaško
vzgojo. Gotovo pa je tudi, da so misijo izkoristili za utrjevanje prijatelj-
stva s Španijo, Portugalsko in Rusijo. Ker so bili nekaj časa na Danskem,
je na mestu domneva, da so si hoteli ponovno pridobiti zaupanje in pri-
jateljstvo te severne dežele, ker je postajala Nemčija vedno močnejša in –
po sklepanju nekaterih krogov – prav tako nevarna kot Italija. Po vsem,
kar moremo soditi na osnovi Pogačnikove kvalifikacijske listine, izgleda,
da je misija uspela. To med drugim dokazujejo odlikovanja, ki jih je dobil
Pogačnik na tej poti. Na Španskem so ga odlikovali s španskim redom za
pomorske zasluge (Orden del merito naval), na Portugalskem mu je sam
kralj pripel komandni križ portugalskega kraljevega Kristusovega reda.
Danski kralj mu je izročil komandni križ danskega kraljevega Danebrog
reda. Končno je ladja pristala v Petrogradu, prestolnici ruskega cesarstva.
V avdienci pri carju je Pogačnik dobil ruski cesarski orden Sv. Stanislava
2. razreda. Če upoštevamo mehiški cesarski viteški križ Guadelupe or-
dena, ki mu ga je podelil cesar Maksimilijan v letih 1864–1866 med tako
imenovano mehiško ekspedicijo, je bilo rusko odlikovanje peto tuje odli-
kovanje, ki ga je dobil Rihard Pogačnik. Iz Petrograda se je avstrijska mi-
sija vračala proti Jadranu.
329
in kot tak eden najuglednejših oficirjev tedanje avstrijske vojne mornari-
ce. Tedanji komandant mornarice admiral Maksimiljan Daublebsky von
Sterneck, ki je že zaradi nezaupanja do Italije budno spremljal vse borbe-
ne novosti in jih sprejemal v svojo koncepcijo moderne mornarice, je tudi
Pogačnika visoko cenil. Pionirsko delo, ki ga je opravil, je bilo vredno na-
grade. Že kmalu po prevzemu komande mornarice mu je izročil medaljo
za vojaške zasluge. Ko pa se je izkazalo, da je avstrijska torpedistika na
takšni višini, da je pravzaprav ravna zapadnoevropskim, je svoje torpe-
distične oficirje odlikoval z raznimi križci in medaljami. Pogačnik je do-
bil medaljo za vojaške zasluge z rdečim trakom in čin kapetana bojne lad-
je (1. novembra 1886). Večina visokih oficirjev se je na tem činu ustavila
in tako zaključila kariero. To pa ne velja za Pogačnika. Bil je še premlad
in preveč ugleden, da bi ne mogel več koristiti kot pomorščak in najboljši
strokovnjak svoje stroke.
Tudi Daublebsky von Sterneck ni računal z zaključkom Pogačnikove
kariere. Zato ga je 2. januarja 1886 imenoval za komandanta v železo pre-
oblečene korvete »Donau« in mu poveril transatlantsko misijo. Iz kvalifi-
kacijske listine ni razvidno za kakšno misijo je šlo. Vsekakor so jo izkoris-
tili tudi za to, da so vkrcali kadete in vožnjo izkoristili za njihovo vojaško
vzgojo. Gotovo pa je tudi, da so misijo izkoristili za utrjevanje prijatelj-
stva s Španijo, Portugalsko in Rusijo. Ker so bili nekaj časa na Danskem,
je na mestu domneva, da so si hoteli ponovno pridobiti zaupanje in pri-
jateljstvo te severne dežele, ker je postajala Nemčija vedno močnejša in –
po sklepanju nekaterih krogov – prav tako nevarna kot Italija. Po vsem,
kar moremo soditi na osnovi Pogačnikove kvalifikacijske listine, izgleda,
da je misija uspela. To med drugim dokazujejo odlikovanja, ki jih je dobil
Pogačnik na tej poti. Na Španskem so ga odlikovali s španskim redom za
pomorske zasluge (Orden del merito naval), na Portugalskem mu je sam
kralj pripel komandni križ portugalskega kraljevega Kristusovega reda.
Danski kralj mu je izročil komandni križ danskega kraljevega Danebrog
reda. Končno je ladja pristala v Petrogradu, prestolnici ruskega cesarstva.
V avdienci pri carju je Pogačnik dobil ruski cesarski orden Sv. Stanislava
2. razreda. Če upoštevamo mehiški cesarski viteški križ Guadelupe or-
dena, ki mu ga je podelil cesar Maksimilijan v letih 1864–1866 med tako
imenovano mehiško ekspedicijo, je bilo rusko odlikovanje peto tuje odli-
kovanje, ki ga je dobil Rihard Pogačnik. Iz Petrograda se je avstrijska mi-
sija vračala proti Jadranu.
329
