Page 337 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 337
Kontraadmiral Karl Žonta (Schonta) iz Celovca (roj. 1841)
poklican na admiralštabno jahto »Greif«, kjer je vpričo Daublebskega vo-
dil oficirski tečaj o novi ladijski oborožitvi za admiralštabne oficirje. Tedaj
se je dokončno utrdilo zaupanje Daublebskega v Žonto. Po kratkem vkrca-
nju na oklepni kazemati »Lissa« ga je Daublebsky poslal v Trst, kjer je pre-
verjal moč utrdbenih del na italijanski meji in pregledal delo za obrambo
mesta samega. Pregled je opravil tako temeljito, da ga je Daublebsky odli-
koval s križcem za vojaške zasluge in činom kapetana korvete.
Daublebsky je imel rad okoli sebe sposobne oficirje. Zato je Žonto v
drugi polovici leta 1886 poklical v mornariško sekcijo, da bi utrdil orga-
nizacijsko pisarno. To je bila pravzaprav le krinka za Žontovo nadaljeva-
nje artilerijskih izboljšav. Vztrajno je študiral in propagiral novo oboroži-
tev na ladjah in dokazoval nezanesljivost položaja na Jadranu spričo rasti
italijanske vojne mornarice v jadranskih lukah. S takšnim dokazovanjem
je naredil Daublebskemu velikansko uslugo. Avstrija je tudi spričo že for-
miranega kadra končno pristala na moderno oborožitev mornarice in na
gradnjo novih ladij.
Toda časi so bili takšni, da je bilo treba računati tudi na tiste starejše
oficirje, ki so bili proti jeklenim ladjam in moderni oborožitvi. Zato je bilo
treba učinkovitost nove oborožitve občasno demonstrirati. Daublebsky je
1. avgusta 1889 naročil Žonti, naj kot komandant »topnjače« z moderno
oborožitvijo »Nautilus« usposobi za boj celotno divizijo, ki ji je pripadal.
V desetih mesecih je postala ta divizija artilerijsko najbolj popolna enota
avstrijske vojne mornarice. Medtem je bil zlomljen odpor najbolj nevar-
nih starejših oficirjev, ki so prešli v tabor »modernistov«. Zaradi tega us-
peha je bil Žonta spet dodeljen organizacijski pisarni mornariške sekcije.
Od tu je kot vodja poslovne pisarne sprovajal plan oborožitve mornarice
z modernim orožjem, obenem pa pomagal Daublebskemu do vedno no-
vih ladij. Plan modernizacije mornarice se je počasi a vztrajno izpolnje-
val. Verjetno je bila tudi Žontova zasluga, da Avstrija ni gradila železnih
velikank, ki so bile v tistem času še silno okorne, marveč manjše, okret-
nejše ladje z veliko udarno močjo, ki naj bi služile predvsem obrambi. Vse
to je Žonti pripomoglo do čina kapetana bojne ladje, ki ga je dobil 1. no-
vembra 1893.
Novembra 1893 se je Žonta zopet preselil v Pulj. Daublebsky je ho-
tel, da bi bil s svojim znanjem prisoten pri delih za utrditev vojne luke.
Od tedaj dalje se je Žonta deloma kot artilerijski referent komande luke,
deloma kot kratkotrajen komandant raznih ladij, ki so bile stacionirane
v Pulju (oklepnica Kaiser Max, fregata »Laudon«), deloma kot artilerijski
337
poklican na admiralštabno jahto »Greif«, kjer je vpričo Daublebskega vo-
dil oficirski tečaj o novi ladijski oborožitvi za admiralštabne oficirje. Tedaj
se je dokončno utrdilo zaupanje Daublebskega v Žonto. Po kratkem vkrca-
nju na oklepni kazemati »Lissa« ga je Daublebsky poslal v Trst, kjer je pre-
verjal moč utrdbenih del na italijanski meji in pregledal delo za obrambo
mesta samega. Pregled je opravil tako temeljito, da ga je Daublebsky odli-
koval s križcem za vojaške zasluge in činom kapetana korvete.
Daublebsky je imel rad okoli sebe sposobne oficirje. Zato je Žonto v
drugi polovici leta 1886 poklical v mornariško sekcijo, da bi utrdil orga-
nizacijsko pisarno. To je bila pravzaprav le krinka za Žontovo nadaljeva-
nje artilerijskih izboljšav. Vztrajno je študiral in propagiral novo oboroži-
tev na ladjah in dokazoval nezanesljivost položaja na Jadranu spričo rasti
italijanske vojne mornarice v jadranskih lukah. S takšnim dokazovanjem
je naredil Daublebskemu velikansko uslugo. Avstrija je tudi spričo že for-
miranega kadra končno pristala na moderno oborožitev mornarice in na
gradnjo novih ladij.
Toda časi so bili takšni, da je bilo treba računati tudi na tiste starejše
oficirje, ki so bili proti jeklenim ladjam in moderni oborožitvi. Zato je bilo
treba učinkovitost nove oborožitve občasno demonstrirati. Daublebsky je
1. avgusta 1889 naročil Žonti, naj kot komandant »topnjače« z moderno
oborožitvijo »Nautilus« usposobi za boj celotno divizijo, ki ji je pripadal.
V desetih mesecih je postala ta divizija artilerijsko najbolj popolna enota
avstrijske vojne mornarice. Medtem je bil zlomljen odpor najbolj nevar-
nih starejših oficirjev, ki so prešli v tabor »modernistov«. Zaradi tega us-
peha je bil Žonta spet dodeljen organizacijski pisarni mornariške sekcije.
Od tu je kot vodja poslovne pisarne sprovajal plan oborožitve mornarice
z modernim orožjem, obenem pa pomagal Daublebskemu do vedno no-
vih ladij. Plan modernizacije mornarice se je počasi a vztrajno izpolnje-
val. Verjetno je bila tudi Žontova zasluga, da Avstrija ni gradila železnih
velikank, ki so bile v tistem času še silno okorne, marveč manjše, okret-
nejše ladje z veliko udarno močjo, ki naj bi služile predvsem obrambi. Vse
to je Žonti pripomoglo do čina kapetana bojne ladje, ki ga je dobil 1. no-
vembra 1893.
Novembra 1893 se je Žonta zopet preselil v Pulj. Daublebsky je ho-
tel, da bi bil s svojim znanjem prisoten pri delih za utrditev vojne luke.
Od tedaj dalje se je Žonta deloma kot artilerijski referent komande luke,
deloma kot kratkotrajen komandant raznih ladij, ki so bile stacionirane
v Pulju (oklepnica Kaiser Max, fregata »Laudon«), deloma kot artilerijski
337
