Page 335 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 335
Kontraadmiral Karl Žonta (Schonta) iz Celovca (roj. 1841)
preglavice. Avstrija se je odločila priskočiti Nemčiji na pomoč, ne glede
na to, da jo je Danec Hans Birch von Dahlerup leta 1849 rešil iz zagate
z uspešno blokado Benetk. Pod komando tedanjega kapetana bojne lad-
je Wilhelma Tegetthoffa je del avstrijske eskadre odplul v Severno morje
in se pri Helgolandu spopadel z dansko floto. Tu je Tegetthoff prvič poka-
zal svoje velike strateške in taktične sposobnosti. Ekspedicije se je poleg
drugih Slovencev udeležil tudi mladi Karl Žonta na korveti »Friedrich«.
Izgleda, da se je dobro izkazal, kajti po vrnitvi so mu pripeli vojno meda-
ljo. Kmalu nato je dobil še spominsko medaljo na omenjeni vojni pohod.
Skupaj z odločbo o povišanju v zastavnika bojne ladje je 1. maja 1866
dobil premestitev na topnjačo »Seehund«. 20. junija istega leta se je hrabro
boril v bitki pri Visu in si zaslužil vojaško medaljo za zasluge. V obeh bit-
kah so prišle do izraza predvsem njegove artilerijske sposobnosti. Kmalu
po bitki je bil premeščen v Pulj, kjer je ostal skoraj dve leti in pol kot ad-
jutant artilerijskega skladišča. Ta služba je odločila vso njegovo kasnej-
šo kariero. Tu se je dodobra spoznal s tedanjo artilerijo in njenimi po-
manjkljivostmi. Skoraj vsako svoje vkrcanje je odslej uporabil za študij
pomanjkljivosti artilerije. Obenem je študiral, kako bi se dalo izboljša-
ti in modernizirati. To je počel, ko je bil drugi artilerijski oficir na fregati
»Venus« marca in aprila 1869 in na korveti »Helgoland« od maja do juni-
ja istega leta. Z isto mislijo se je ukvarjal v skladišču orožja v Pulju, kjer je
bil od junija 1869 do februarja 1872.
Toda šef mornariške sekcije pri vojnem ministrstvu admiral baron
Pöck, ki je bil obenem tudi komandant mornarice, je hotel preizkusiti še
druge njegove sposobnosti. Dober mesec po povišanju v poročnika boj-
ne ladje ga je Pöck 11. februarja 1872 imenoval za svojega ordonanca. Na
tem položaju je ostal do 21. junija 1874. Ker mu življenje v ministrstvu ni
posebno ugajalo, se ni preveč izkazal. Kot kazen se zdi njegova naslednja
služba: celih štirinajst mesecev je bil na položaju oficirja straže na korveti
»Dandolo«. Čeprav ni imel direktnega opravka z artilerijo, se je tu ukvar-
jal v glavnem z izboljšavami ladijskega topništva. To je opazila komanda
flote, ki ga je razrešila dotedanje dolžnosti in postavila za adjutanta ko-
mande mornariškega arsenala v Pulju, kjer je ostal štiri leta in pol, tj. do
20. 1. 1879. Čeprav bi po funkciji lahko sodili drugače, se je v arsenalu v
glavnem ukvarjal z ladijsko in ostalo pomorsko artilerijo. Pripisujejo mu
v glavnem vse izboljšave, ki jih je avstrijska mornariška artilerija dosegla
v tej dobi. Marsikatero njegovo idejo so artilerijski inženirji sprejeli, mar-
sikatero jim je tudi vsilil. Ostali del leta 1879 in januar 1880 je preživel kot
335
preglavice. Avstrija se je odločila priskočiti Nemčiji na pomoč, ne glede
na to, da jo je Danec Hans Birch von Dahlerup leta 1849 rešil iz zagate
z uspešno blokado Benetk. Pod komando tedanjega kapetana bojne lad-
je Wilhelma Tegetthoffa je del avstrijske eskadre odplul v Severno morje
in se pri Helgolandu spopadel z dansko floto. Tu je Tegetthoff prvič poka-
zal svoje velike strateške in taktične sposobnosti. Ekspedicije se je poleg
drugih Slovencev udeležil tudi mladi Karl Žonta na korveti »Friedrich«.
Izgleda, da se je dobro izkazal, kajti po vrnitvi so mu pripeli vojno meda-
ljo. Kmalu nato je dobil še spominsko medaljo na omenjeni vojni pohod.
Skupaj z odločbo o povišanju v zastavnika bojne ladje je 1. maja 1866
dobil premestitev na topnjačo »Seehund«. 20. junija istega leta se je hrabro
boril v bitki pri Visu in si zaslužil vojaško medaljo za zasluge. V obeh bit-
kah so prišle do izraza predvsem njegove artilerijske sposobnosti. Kmalu
po bitki je bil premeščen v Pulj, kjer je ostal skoraj dve leti in pol kot ad-
jutant artilerijskega skladišča. Ta služba je odločila vso njegovo kasnej-
šo kariero. Tu se je dodobra spoznal s tedanjo artilerijo in njenimi po-
manjkljivostmi. Skoraj vsako svoje vkrcanje je odslej uporabil za študij
pomanjkljivosti artilerije. Obenem je študiral, kako bi se dalo izboljša-
ti in modernizirati. To je počel, ko je bil drugi artilerijski oficir na fregati
»Venus« marca in aprila 1869 in na korveti »Helgoland« od maja do juni-
ja istega leta. Z isto mislijo se je ukvarjal v skladišču orožja v Pulju, kjer je
bil od junija 1869 do februarja 1872.
Toda šef mornariške sekcije pri vojnem ministrstvu admiral baron
Pöck, ki je bil obenem tudi komandant mornarice, je hotel preizkusiti še
druge njegove sposobnosti. Dober mesec po povišanju v poročnika boj-
ne ladje ga je Pöck 11. februarja 1872 imenoval za svojega ordonanca. Na
tem položaju je ostal do 21. junija 1874. Ker mu življenje v ministrstvu ni
posebno ugajalo, se ni preveč izkazal. Kot kazen se zdi njegova naslednja
služba: celih štirinajst mesecev je bil na položaju oficirja straže na korveti
»Dandolo«. Čeprav ni imel direktnega opravka z artilerijo, se je tu ukvar-
jal v glavnem z izboljšavami ladijskega topništva. To je opazila komanda
flote, ki ga je razrešila dotedanje dolžnosti in postavila za adjutanta ko-
mande mornariškega arsenala v Pulju, kjer je ostal štiri leta in pol, tj. do
20. 1. 1879. Čeprav bi po funkciji lahko sodili drugače, se je v arsenalu v
glavnem ukvarjal z ladijsko in ostalo pomorsko artilerijo. Pripisujejo mu
v glavnem vse izboljšave, ki jih je avstrijska mornariška artilerija dosegla
v tej dobi. Marsikatero njegovo idejo so artilerijski inženirji sprejeli, mar-
sikatero jim je tudi vsilil. Ostali del leta 1879 in januar 1880 je preživel kot
335
