Page 339 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 339
Kontraadmiral Karl Žonta (Schonta) iz Celovca (roj. 1841)
stva kakor na sami obali v posrednem in neposrednem upravljanju arti-
lerije. Ker kot Slovenec ni zaupal Italiji, mu je bilo lahko postati glasnik
avstrijske moderne oborožitve na morju. Avstrija mu je bila za Slovence
»manjše zlo«.
Drugače je bil »do predpostavljenih ubogljiv, do dolžnosti odprt, na-
sproti podrejenim sicer strog, vendar pošten in skrben. V vsaki enoti, kjer
je služil, je imel vzorno, vendar neprisiljeno disciplino. V službi in izven
službe je bil dober in priljubljen tovariš s prikupnim občevanjem.« Tudi ta
del ocene se v naslednjih letih izboljšuje predvsem s poudarkom na njego-
vih pedagoških sposobnostih.
Toda ocena ne bi bila popolna, če ji ne bi dodali še narodnostne ka-
rakteristike: »Govori in piše nemško in ilirsko (tj. slovensko) zelo dobro
in korektno. Zna zadostno italijansko in po lastni izjavi francosko in an-
gleško«. Iz zapisa je razvidno, da je slovenščino predrzno postavil pred
drugim obveznim jezikom, tj. italijanščino, kar je razumljivo, če pomis-
limo, da je prišel v mornarico iz ljubljanske gimnazije, kjer se je gotovo
navzel slovenskega narodnega duha. Lahko torej rečemo, da je bil Žonta
resnično slovenski oficir. Največjo nevarnost je videl v imperialističnih
težnjah Italije, ki je že neprikrito segala po slovenskih krajih in dalmatin-
ski obali. Zato mu je bila ohranitev Avstrije dolžnost, ki se ji je posvetil
prav zaradi tega, ker je – po njegovem – to predstavljalo večjo garancijo za
obstoj slovenskega naroda. V tem duhu je vzgajal tudi oba svoja sinova, ki
pa za njegove nauke nista bila popolnoma dovzetna.
Končno lahko rečemo, da je bil Žonta eden najboljših članov velike
in sposobne oficirske ekipe admirala Daublebskega, ki je Avstriji dokazo-
vala, da je konfrontacija z Italijo neizogibna kljub zavezništvu in navide-
znemu prijateljstvu. Žonti lahko štejemo v čast dejstvo, da je postal član
te ekipe iz prepričanja, da je to pot za ohranitev celovitosti slovenskega
narodnega ozemlja.
Vir
ÖStA, KA: Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv, Marine-Archiv,
Personal-Acten, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine
Offiziere und Beamte.«
339
stva kakor na sami obali v posrednem in neposrednem upravljanju arti-
lerije. Ker kot Slovenec ni zaupal Italiji, mu je bilo lahko postati glasnik
avstrijske moderne oborožitve na morju. Avstrija mu je bila za Slovence
»manjše zlo«.
Drugače je bil »do predpostavljenih ubogljiv, do dolžnosti odprt, na-
sproti podrejenim sicer strog, vendar pošten in skrben. V vsaki enoti, kjer
je služil, je imel vzorno, vendar neprisiljeno disciplino. V službi in izven
službe je bil dober in priljubljen tovariš s prikupnim občevanjem.« Tudi ta
del ocene se v naslednjih letih izboljšuje predvsem s poudarkom na njego-
vih pedagoških sposobnostih.
Toda ocena ne bi bila popolna, če ji ne bi dodali še narodnostne ka-
rakteristike: »Govori in piše nemško in ilirsko (tj. slovensko) zelo dobro
in korektno. Zna zadostno italijansko in po lastni izjavi francosko in an-
gleško«. Iz zapisa je razvidno, da je slovenščino predrzno postavil pred
drugim obveznim jezikom, tj. italijanščino, kar je razumljivo, če pomis-
limo, da je prišel v mornarico iz ljubljanske gimnazije, kjer se je gotovo
navzel slovenskega narodnega duha. Lahko torej rečemo, da je bil Žonta
resnično slovenski oficir. Največjo nevarnost je videl v imperialističnih
težnjah Italije, ki je že neprikrito segala po slovenskih krajih in dalmatin-
ski obali. Zato mu je bila ohranitev Avstrije dolžnost, ki se ji je posvetil
prav zaradi tega, ker je – po njegovem – to predstavljalo večjo garancijo za
obstoj slovenskega naroda. V tem duhu je vzgajal tudi oba svoja sinova, ki
pa za njegove nauke nista bila popolnoma dovzetna.
Končno lahko rečemo, da je bil Žonta eden najboljših članov velike
in sposobne oficirske ekipe admirala Daublebskega, ki je Avstriji dokazo-
vala, da je konfrontacija z Italijo neizogibna kljub zavezništvu in navide-
znemu prijateljstvu. Žonti lahko štejemo v čast dejstvo, da je postal član
te ekipe iz prepričanja, da je to pot za ohranitev celovitosti slovenskega
narodnega ozemlja.
Vir
ÖStA, KA: Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv, Marine-Archiv,
Personal-Acten, »Qualificationslisten der K. u. k. Kriegsmarine
Offiziere und Beamte.«
339
