Page 373 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 373
Kadet Anton Dolenc iz Loža (roj. 1871) z objektivom okoli sveta (1890–1891)
Naslednji dan se je pridružil skupini, ki je obiskala jezero Ada, prib-
ližno pet milj oddaljeno od fjorda. Tja je šel s svojim aparatom in foto-
grafiral pokrajino, ki ga je nekoliko spominjala na naš Bohinj. Dalje se je
pridružil poročniku bojne ladje Antonu Hausu, ki je organiziral izlet na
ledeno polje Morten Ficka. Najeli so vodnika in se povzpeli na 2000 m vi-
soko goro, polno snežnih in ledenih polj. Od tam so napravili še nekaj
skokov na druge »špice« in se po dolini reke Cleddy vrnili zopet v fjord.
Najlepši izlet, ki se ga je udeležil Dolenc v Novi Zelandiji, je bil pohod
z geologi in etnografi v kraj Rotoura h gorskim vrelcem. Ognjeniška po-
krajina jim je nudila prekrasen pogled. Tukaj je več delal za člane ekspe-
dicije kakor zase. Vendar si je ohranil lep posnetek jezera in vasi Rotorua.
Od tu so šli v gorsko ognjeniško vas Wakarewarewa, kjer je največji gejzir
Nove Zelandije. Naselje je v celoti na ognjeniških tleh. Zato velja za najva-
žnejšo znamenitost otočja. Tu je Dolenc slikal tudi zase. Poleg panoram-
ske slike naselja z gejzirom, je slikal prizore v topliških kopelih ter prizore
pred maorskimi lesenimi hišami. Svojevrstno zanimivost je videl v dolga
krila oblečenih in z deko zavitih Maorkah, poleg golih kopalcev in kopalk.
Iz Wakarewarewe je ekspedicija krenila na rob žrela ognjenika Tarawera.
Od tu jih je vodnik vodil k znameniti luknji, kjer so bojeviti Maorci pek-
li vojne ujetnike za svoje kanibalske obrede. Zadnja postaja izleta je bila
vas Ohinemutu, o kateri bo še govora. Tu so si med drugim ogledali, kako
je mogoče skuhati večerjo v vročem vrelcu. Zadnji izlet, ki se ga je ude-
ležil Dolenc, je bil izlet v kraj Waio-tapu-walley. Tu so si avstrijski geolo-
gi ogledali znane bele terase in Galunove stene. Pokrajina je tu zelo zani-
miva. Dolenc je za geologe veliko fotografiral. Zase je zadržal samo dva
posnetka.
Z vročimi vrelci in toplimi jezeri so se ponovno srečali na otoku
St Miguel. V kraju Furnas je avstrijska ekspedicija primerjala mineral-
ne vode z novozelandskimi. Poleg neštetih posnetkov za ekspedicijo je
Dolenc slikal tudi zase. V zbirki nahajamo pokrajino vrelcev in pa lepo je-
zero v kraterju ugaslega ognjenika, ki mu domačini pravijo »Caldiera de
ciette ciudades«.
Na otoku Madeiri se je Dolenc zopet srečal z gorami. S skupino kadetov
in zvestim fotoaparatom se je povzpel v gorato pokrajino nad Funchalom.
Tu se je spomnil na zgodbo o španski kraljici Izabeli in Kolumbu. Kraljica
je svojega pomorščaka vprašala, kakšen je otok Jamaica. Kolumb ga z be-
sedami ni mogel opisati in je kraljici predložil zmečkan kos papirja. »Prav
taka je Madeira!« pristavlja naš potnik. V tej »zmečkani« pokrajini je fo-
373
Naslednji dan se je pridružil skupini, ki je obiskala jezero Ada, prib-
ližno pet milj oddaljeno od fjorda. Tja je šel s svojim aparatom in foto-
grafiral pokrajino, ki ga je nekoliko spominjala na naš Bohinj. Dalje se je
pridružil poročniku bojne ladje Antonu Hausu, ki je organiziral izlet na
ledeno polje Morten Ficka. Najeli so vodnika in se povzpeli na 2000 m vi-
soko goro, polno snežnih in ledenih polj. Od tam so napravili še nekaj
skokov na druge »špice« in se po dolini reke Cleddy vrnili zopet v fjord.
Najlepši izlet, ki se ga je udeležil Dolenc v Novi Zelandiji, je bil pohod
z geologi in etnografi v kraj Rotoura h gorskim vrelcem. Ognjeniška po-
krajina jim je nudila prekrasen pogled. Tukaj je več delal za člane ekspe-
dicije kakor zase. Vendar si je ohranil lep posnetek jezera in vasi Rotorua.
Od tu so šli v gorsko ognjeniško vas Wakarewarewa, kjer je največji gejzir
Nove Zelandije. Naselje je v celoti na ognjeniških tleh. Zato velja za najva-
žnejšo znamenitost otočja. Tu je Dolenc slikal tudi zase. Poleg panoram-
ske slike naselja z gejzirom, je slikal prizore v topliških kopelih ter prizore
pred maorskimi lesenimi hišami. Svojevrstno zanimivost je videl v dolga
krila oblečenih in z deko zavitih Maorkah, poleg golih kopalcev in kopalk.
Iz Wakarewarewe je ekspedicija krenila na rob žrela ognjenika Tarawera.
Od tu jih je vodnik vodil k znameniti luknji, kjer so bojeviti Maorci pek-
li vojne ujetnike za svoje kanibalske obrede. Zadnja postaja izleta je bila
vas Ohinemutu, o kateri bo še govora. Tu so si med drugim ogledali, kako
je mogoče skuhati večerjo v vročem vrelcu. Zadnji izlet, ki se ga je ude-
ležil Dolenc, je bil izlet v kraj Waio-tapu-walley. Tu so si avstrijski geolo-
gi ogledali znane bele terase in Galunove stene. Pokrajina je tu zelo zani-
miva. Dolenc je za geologe veliko fotografiral. Zase je zadržal samo dva
posnetka.
Z vročimi vrelci in toplimi jezeri so se ponovno srečali na otoku
St Miguel. V kraju Furnas je avstrijska ekspedicija primerjala mineral-
ne vode z novozelandskimi. Poleg neštetih posnetkov za ekspedicijo je
Dolenc slikal tudi zase. V zbirki nahajamo pokrajino vrelcev in pa lepo je-
zero v kraterju ugaslega ognjenika, ki mu domačini pravijo »Caldiera de
ciette ciudades«.
Na otoku Madeiri se je Dolenc zopet srečal z gorami. S skupino kadetov
in zvestim fotoaparatom se je povzpel v gorato pokrajino nad Funchalom.
Tu se je spomnil na zgodbo o španski kraljici Izabeli in Kolumbu. Kraljica
je svojega pomorščaka vprašala, kakšen je otok Jamaica. Kolumb ga z be-
sedami ni mogel opisati in je kraljici predložil zmečkan kos papirja. »Prav
taka je Madeira!« pristavlja naš potnik. V tej »zmečkani« pokrajini je fo-
373
