Page 375 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 375
Kadet Anton Dolenc iz Loža (roj. 1871) z objektivom okoli sveta (1890–1891)
bi parlamenta in univerze. Toda ne samo v Albanyju in Adelaidu, v vseh
avstralskih mestih je imel priliko občudovati svojevrstne arhitektonske
spomenike. Tako je v Melbournu slikal znameniti »Royal Theatre« v po-
srečeni kombinaciji baroka in viktorijanskega sloga. Dalje je v svojo zbir-
ko uvrstil impozantno Wiseovo sedemnadstropno poslovno palačo, kjer
je arhitekt združil moderne viktorijanske linije z neoromantiko, renesan-
so in barokom. Prav tako mu je padla v oči lepa stavba javne biblioteke v
novem klasicističnem stilu. V Sydneyu je slikal za svojo zbirko samo pa-
lačo pošte z visokim elegantnim stolpom. Palača ga je od daleč spominja-
la na doževo palačo v Benetkah, čeprav ji je graditelj dal drugačne linije in
drugačen namen.
Velikih palač bogatih avstralskih mest pa se je Dolenc kmalu nave-
ličal. Tako v Tasmaniji kakor v Novi Zelandiji ni slikal velikih arhitek-
tonskih spomenikov. Zaželel si je majhnih primitivnih in plastičnih spo-
menikov, ki jih je ustvarila maorska kultura. Tako je pri jezeru Ohinemutu
fotografiral prastare lesene bogove, ki so se s primitivno in grobo izkle-
sanimi obrazi zazrli v gladino vode. Čeprav razjedeni od sonca, dežja in
sopare gejzirov, so se mu ti spomeniki zdeli vredni upodobitve, ker so
bili veren odraz primitivnega ljudstva, ki jih je ustvarilo. Prav tako v
Ohinemutu je fotografiral tako imenovano Meeting House, ali v lokal-
nem jeziku Tarnate Kapua, tj. shodnico ali hišo za vaška zborovanja, kjer
so vaščani opravljali vse javno in družbeno življenje, kjer je torej prišla do
izraza njihova samouprava. Hiša je lesena in že na prvi pogled zares ime-
nitna. Streha je naslonjena na dve stranski leseni steni in se strmo vzpe-
nja na osrednje stebrovje, kjer postane ob slemenu približno dva in pol-
krat tako visoka kot ob straneh. Celotno pročelje je rezljano s preprostimi
geometričnimi liki, med katere je umetnik vpletel čudne predpotopne ži-
vali in stilizirane človeške like, bolj podobne grškim tragičnim maskam
kot obrazom. Z geometričnimi liki so rezljani tudi nosilni tramovi. Ob
vznožju in na slemenu stojita dve primitivni človeški figuri — vaška to-
tema ali božanstvi, ki čuvata hišo pred nesrečami. V loži pred osrednjim
prostorom shodnice je Dolenc zbral nekaj lokalnih prebivalcev in strokov-
no posadko Saide in sprožil. Nastala je zopet ena od njegovih mojstrovin.
Do Sv. Helene ni imel več prilike slikati spomenikov. Tu je pa zabele-
žil strmo, nad 3000 stopnic obsegajoče stopnišče, ki vodi v trdnjavo nad
mestom Jamestownom. Z nekaterimi tovariši se je podal v Longwood,
zadnjo ječo Napoleona. Tu je fotografiral Napoleonovo hišo, njegov grob
375
bi parlamenta in univerze. Toda ne samo v Albanyju in Adelaidu, v vseh
avstralskih mestih je imel priliko občudovati svojevrstne arhitektonske
spomenike. Tako je v Melbournu slikal znameniti »Royal Theatre« v po-
srečeni kombinaciji baroka in viktorijanskega sloga. Dalje je v svojo zbir-
ko uvrstil impozantno Wiseovo sedemnadstropno poslovno palačo, kjer
je arhitekt združil moderne viktorijanske linije z neoromantiko, renesan-
so in barokom. Prav tako mu je padla v oči lepa stavba javne biblioteke v
novem klasicističnem stilu. V Sydneyu je slikal za svojo zbirko samo pa-
lačo pošte z visokim elegantnim stolpom. Palača ga je od daleč spominja-
la na doževo palačo v Benetkah, čeprav ji je graditelj dal drugačne linije in
drugačen namen.
Velikih palač bogatih avstralskih mest pa se je Dolenc kmalu nave-
ličal. Tako v Tasmaniji kakor v Novi Zelandiji ni slikal velikih arhitek-
tonskih spomenikov. Zaželel si je majhnih primitivnih in plastičnih spo-
menikov, ki jih je ustvarila maorska kultura. Tako je pri jezeru Ohinemutu
fotografiral prastare lesene bogove, ki so se s primitivno in grobo izkle-
sanimi obrazi zazrli v gladino vode. Čeprav razjedeni od sonca, dežja in
sopare gejzirov, so se mu ti spomeniki zdeli vredni upodobitve, ker so
bili veren odraz primitivnega ljudstva, ki jih je ustvarilo. Prav tako v
Ohinemutu je fotografiral tako imenovano Meeting House, ali v lokal-
nem jeziku Tarnate Kapua, tj. shodnico ali hišo za vaška zborovanja, kjer
so vaščani opravljali vse javno in družbeno življenje, kjer je torej prišla do
izraza njihova samouprava. Hiša je lesena in že na prvi pogled zares ime-
nitna. Streha je naslonjena na dve stranski leseni steni in se strmo vzpe-
nja na osrednje stebrovje, kjer postane ob slemenu približno dva in pol-
krat tako visoka kot ob straneh. Celotno pročelje je rezljano s preprostimi
geometričnimi liki, med katere je umetnik vpletel čudne predpotopne ži-
vali in stilizirane človeške like, bolj podobne grškim tragičnim maskam
kot obrazom. Z geometričnimi liki so rezljani tudi nosilni tramovi. Ob
vznožju in na slemenu stojita dve primitivni človeški figuri — vaška to-
tema ali božanstvi, ki čuvata hišo pred nesrečami. V loži pred osrednjim
prostorom shodnice je Dolenc zbral nekaj lokalnih prebivalcev in strokov-
no posadko Saide in sprožil. Nastala je zopet ena od njegovih mojstrovin.
Do Sv. Helene ni imel več prilike slikati spomenikov. Tu je pa zabele-
žil strmo, nad 3000 stopnic obsegajoče stopnišče, ki vodi v trdnjavo nad
mestom Jamestownom. Z nekaterimi tovariši se je podal v Longwood,
zadnjo ječo Napoleona. Tu je fotografiral Napoleonovo hišo, njegov grob
375
