Page 80 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 80
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
dovolj dobro dokazujejo, da so jih razmeroma najdlje praktično uporab-
ljali. Železnih jadrnic dolge plovbe je bilo izredno malo. Zanimivo pa je
dejstvo, da sta bili zadnji dve ladji tega tipa prav v rokah naših ladjarjev.
Da bi bil pregled slovenskega ladjarstva čim razumljivejši, sem vse tri
vrste ladij zbral in analiziral v preglednih tabelah, kjer so prikazane po
tipu, nosilnosti, kraju in letu gradnje, nakupa in registracije, času upora-
be itd. Ladjarje sem poskušal prikazati po deležu, ki so ga imeli na ladjah,
in po kraju bivanja. Vse podatke, ki jih vsebujejo tabele, sem črpal iz leto-
pisov pomorske vlade v Trstu iz let 1850 do 1913 ter iz letopisov pomorske
vlade madžarske polovice države med leti 1902 in 1918. Žal so podatki po-
manjkljivi, saj nam sporočajo samo kraj bivanja, ne pa tudi rojstnih kra-
jev naših ladjarjev. Zato je v večini primerov težko natančno določiti, od
kod so se priselili v primorska mesta.
Lesene jadrnice in njihovi lastniki
Preden preidem k prvi tabeli, naj poudarim, da je bark »Laibach« prva
slovenska ladja, ki plove v tem obdobju. O njej imamo tudi največ podat-
kov. Predvsem nam je znano, da sta jo leta 1841 naročila Matej Gasser in
Franc Jelovšek skupaj s hrvaškim ladjarjem Antonom Matešičem z Reke.
Dne 10. maja 1841 je Jelovšek sporočil svojo namero, da bo gradil lad-
jo, Andreju Debevcu v Ljubljano in mu naročil, naj prosi župana za dovo-
ljenje, da bi se ladja imenovala po Ljubljani. Iz dopisa izvemo, da so lad-
jo gradili iz hrastovega lesa, ki so ga dobavili iz okolice Ljubljane, da bo
ladja sposobna prepeljati 20.000 mernikov žita in da bo okrašena z gr-
bom mesta Ljubljane, izrezljanim iz lesa, ki bo vdelan na imenitnem mes-
tu ladje. Debevc je vsebino pisma sporočil ljubljanskemu županu oziroma
magistratu, ki je 17. maja istega leta pristal, da nosi ladja ime po Ljubljani.
Obenem je ljubljanska občina želela, da bi bila obveščena, kdaj bo splavi-
tev, da bi poslala svojega zastopnika k slovesnosti. Po tem prvem pismu
se je med ljubljanskim magistratom in Jelovškom razvilo dopisovanje, ki
je trajalo vse do 3. maja 1843, ko sta se Jelovšek in Gasser zahvalila za po-
deljeno častno meščanstvo. Mimogrede bodi povedano, da je ljubljanska
občina pooblastila Pavla Jelovška, posestnika in člana Kmetijske druž-
be v Ilirski Bistrici, da v njenem imenu ureja vse zadeve v zvezi z lad-
jo in njeno splavitvijo. Ladja bi morala izpluti zadnje dni leta 1841. To
se pa ni zgodilo zaradi zelo slabega vremena, ki je nekaj tednov razsaja-
lo nad reško pokrajino. Ladjo so svečano splavili 28. (po poročilu Franca
Jelovška in Mateja Gasserja) ali 29. januarja 1842 (po poročilu predstav-
80
dovolj dobro dokazujejo, da so jih razmeroma najdlje praktično uporab-
ljali. Železnih jadrnic dolge plovbe je bilo izredno malo. Zanimivo pa je
dejstvo, da sta bili zadnji dve ladji tega tipa prav v rokah naših ladjarjev.
Da bi bil pregled slovenskega ladjarstva čim razumljivejši, sem vse tri
vrste ladij zbral in analiziral v preglednih tabelah, kjer so prikazane po
tipu, nosilnosti, kraju in letu gradnje, nakupa in registracije, času upora-
be itd. Ladjarje sem poskušal prikazati po deležu, ki so ga imeli na ladjah,
in po kraju bivanja. Vse podatke, ki jih vsebujejo tabele, sem črpal iz leto-
pisov pomorske vlade v Trstu iz let 1850 do 1913 ter iz letopisov pomorske
vlade madžarske polovice države med leti 1902 in 1918. Žal so podatki po-
manjkljivi, saj nam sporočajo samo kraj bivanja, ne pa tudi rojstnih kra-
jev naših ladjarjev. Zato je v večini primerov težko natančno določiti, od
kod so se priselili v primorska mesta.
Lesene jadrnice in njihovi lastniki
Preden preidem k prvi tabeli, naj poudarim, da je bark »Laibach« prva
slovenska ladja, ki plove v tem obdobju. O njej imamo tudi največ podat-
kov. Predvsem nam je znano, da sta jo leta 1841 naročila Matej Gasser in
Franc Jelovšek skupaj s hrvaškim ladjarjem Antonom Matešičem z Reke.
Dne 10. maja 1841 je Jelovšek sporočil svojo namero, da bo gradil lad-
jo, Andreju Debevcu v Ljubljano in mu naročil, naj prosi župana za dovo-
ljenje, da bi se ladja imenovala po Ljubljani. Iz dopisa izvemo, da so lad-
jo gradili iz hrastovega lesa, ki so ga dobavili iz okolice Ljubljane, da bo
ladja sposobna prepeljati 20.000 mernikov žita in da bo okrašena z gr-
bom mesta Ljubljane, izrezljanim iz lesa, ki bo vdelan na imenitnem mes-
tu ladje. Debevc je vsebino pisma sporočil ljubljanskemu županu oziroma
magistratu, ki je 17. maja istega leta pristal, da nosi ladja ime po Ljubljani.
Obenem je ljubljanska občina želela, da bi bila obveščena, kdaj bo splavi-
tev, da bi poslala svojega zastopnika k slovesnosti. Po tem prvem pismu
se je med ljubljanskim magistratom in Jelovškom razvilo dopisovanje, ki
je trajalo vse do 3. maja 1843, ko sta se Jelovšek in Gasser zahvalila za po-
deljeno častno meščanstvo. Mimogrede bodi povedano, da je ljubljanska
občina pooblastila Pavla Jelovška, posestnika in člana Kmetijske druž-
be v Ilirski Bistrici, da v njenem imenu ureja vse zadeve v zvezi z lad-
jo in njeno splavitvijo. Ladja bi morala izpluti zadnje dni leta 1841. To
se pa ni zgodilo zaradi zelo slabega vremena, ki je nekaj tednov razsaja-
lo nad reško pokrajino. Ladjo so svečano splavili 28. (po poročilu Franca
Jelovška in Mateja Gasserja) ali 29. januarja 1842 (po poročilu predstav-
80
