Page 75 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 75
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
Franc Tomaž Grošelj iz Krope, ki je kmalu po letu 1730 kupil ladjo enake-
ga tipa z imenom »L’Aurora«, in Michel Angelo Zois iz Ljubljane. Ta je imel
verjetno več ladij. Med njimi je znana nava z imenom »San Bonaventura
et anime del Purtgatorio«, ki jo je leta 1745 prodal v Dubrovnik. Po virih se
zdi, da je bil v tem času eden najmočnejših poslovnih ljudi v Trstu.
V drugi polovici 18. stoletja omenjajo viri Österreicherjevega sina
Friderika mlajšega, ki je zaprosil avstrijske oblasti, da bi smel svojo ladjo
oborožiti s topovi za obrambo pred pirati. V istem času je omenjen Simon
Mašera, ki je zaprosil oblasti za dva topa, s katerima bi opremil ladjo tipa
polaka. Verjetno je bil med solastniki ladje »S. Giovanni Nepomuceno«, ki
ji je poveljeval tudi kapitan Gregor Cotič iz Trsta. Med ladjarje prišteva-
mo tudi barona Žigo Zoisa.
Navedeni podatki so sicer zelo skopi in nepopolni, vendar dokazu-
jejo, da so Slovenci stalno delovali v pomorski trgovini in ladjarstvu. Ni
dvoma, da bo obširnejše raziskovanje še neraziskanega gradiva razkrilo
nove podatke o slovenskih ladjarjih. Prav tako ne dvomimo, da jih bodo
pokazali tudi viri za prvo polovico 19. stoletja, o kateri za zdaj ne vemo
skoraj ničesar.
Treba je poudariti, da pri odhajanju na morje in pri poskusih, da bi
se na njem uveljavili, ne gre za neki avanturizem. Gre za to, da so napre-
dni meščani vedno bolj spoznavali ekonomski pomen morja. To velja še
posebno za dobo merkantilizma, ko smo Slovenci imeli med poslovnimi
ljudmi v naših primorskih mestih tudi gospodarske teoretike, kot je bil
npr. Raigersfeld, in praktike, kot sta bila Grošelj in Zois, ki so v poslov-
nem svetu dobe pomenili mnogo več, kot bi se zdelo. Napredni meščanski
podjetniki so torej v vseh stoletjih, ko so bili Slovenci odrezani od obale,
in v dobi splošne konservativnosti, ki je vladala na našem ozemlju, utirali
pot do morja in odpirali morska pota svoji domovini. S tem da so se opri-
jeli pomorske trgovine in ladjarstva, s tem da so aktivno delovali in vztra-
jali v teh gospodarskih vejah ter privabljali še nove ljudi na obalo, so do-
kazovali, da je morje neprecenljiv zaklad za vsak narod, ki živi ob njem.
Nič čudnega torej, če je napredno slovensko meščanstvo utrlo pot sloven-
ski pomorski miselnosti, ki se je kazala v tem, da so naši pomorščaki po-
časi, a vztrajno gradili pomorsko tradicijo kljub konservativizmu sloven-
skega zaledja.
Tako smo prišli do jedra vprašanja. Ni namen te razprave, da bi
izčrpno prikazala slovensko ladjarstvo v zadnjih osemdesetih letih av-
strijskega cesarstva. Razlogi, ki tako raziskavo posamezniku skorajda
75
Franc Tomaž Grošelj iz Krope, ki je kmalu po letu 1730 kupil ladjo enake-
ga tipa z imenom »L’Aurora«, in Michel Angelo Zois iz Ljubljane. Ta je imel
verjetno več ladij. Med njimi je znana nava z imenom »San Bonaventura
et anime del Purtgatorio«, ki jo je leta 1745 prodal v Dubrovnik. Po virih se
zdi, da je bil v tem času eden najmočnejših poslovnih ljudi v Trstu.
V drugi polovici 18. stoletja omenjajo viri Österreicherjevega sina
Friderika mlajšega, ki je zaprosil avstrijske oblasti, da bi smel svojo ladjo
oborožiti s topovi za obrambo pred pirati. V istem času je omenjen Simon
Mašera, ki je zaprosil oblasti za dva topa, s katerima bi opremil ladjo tipa
polaka. Verjetno je bil med solastniki ladje »S. Giovanni Nepomuceno«, ki
ji je poveljeval tudi kapitan Gregor Cotič iz Trsta. Med ladjarje prišteva-
mo tudi barona Žigo Zoisa.
Navedeni podatki so sicer zelo skopi in nepopolni, vendar dokazu-
jejo, da so Slovenci stalno delovali v pomorski trgovini in ladjarstvu. Ni
dvoma, da bo obširnejše raziskovanje še neraziskanega gradiva razkrilo
nove podatke o slovenskih ladjarjih. Prav tako ne dvomimo, da jih bodo
pokazali tudi viri za prvo polovico 19. stoletja, o kateri za zdaj ne vemo
skoraj ničesar.
Treba je poudariti, da pri odhajanju na morje in pri poskusih, da bi
se na njem uveljavili, ne gre za neki avanturizem. Gre za to, da so napre-
dni meščani vedno bolj spoznavali ekonomski pomen morja. To velja še
posebno za dobo merkantilizma, ko smo Slovenci imeli med poslovnimi
ljudmi v naših primorskih mestih tudi gospodarske teoretike, kot je bil
npr. Raigersfeld, in praktike, kot sta bila Grošelj in Zois, ki so v poslov-
nem svetu dobe pomenili mnogo več, kot bi se zdelo. Napredni meščanski
podjetniki so torej v vseh stoletjih, ko so bili Slovenci odrezani od obale,
in v dobi splošne konservativnosti, ki je vladala na našem ozemlju, utirali
pot do morja in odpirali morska pota svoji domovini. S tem da so se opri-
jeli pomorske trgovine in ladjarstva, s tem da so aktivno delovali in vztra-
jali v teh gospodarskih vejah ter privabljali še nove ljudi na obalo, so do-
kazovali, da je morje neprecenljiv zaklad za vsak narod, ki živi ob njem.
Nič čudnega torej, če je napredno slovensko meščanstvo utrlo pot sloven-
ski pomorski miselnosti, ki se je kazala v tem, da so naši pomorščaki po-
časi, a vztrajno gradili pomorsko tradicijo kljub konservativizmu sloven-
skega zaledja.
Tako smo prišli do jedra vprašanja. Ni namen te razprave, da bi
izčrpno prikazala slovensko ladjarstvo v zadnjih osemdesetih letih av-
strijskega cesarstva. Razlogi, ki tako raziskavo posamezniku skorajda
75
